VSM sodba I Cp 1470/2008

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v posest lastno dvosobno stanovanje v stanovanjski stavbi na naslovu, ki se nahaja v prvem nadstropju levo od stopnic, s pripadajočimi pritiklinami, praznega oseb in stvari v roku 15 dni. Pod II sodbe pa je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.282,17 EUR v 15 dneh, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti tej sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi podaja navedbe o poteku denacionalizacijskega postopka in dedovanja parc. št. 475 k.o. ... in vrnitvi navedene parcele upravičencema T.B. in F.B. in dedovanju te parcele ter sklenitvi kupne pogodbe z V.R.. Nadalje navaja, da izrek nasprotuje samemu sebi, ni razumljiv in ni v skladu s podatki o pridobitnem naslovu tožnika, razlogi so v nasprotju z vsebino listin in izpovedbo prič. Zahtevek iz tožbe, povzet v izreku, ni določen niti določljiv in je nesklepčen. Sodišče prve stopnje pa je odločalo o drugem stanovanju, kot ga je tožnik kupil na dražbi v postopku pod opr. št. ... in je stanovanje tožnika določeno v sklepu o izročitvi z dne 4.3.2003. Takšnega stanovanja kot je opredeljeno v zahtevku tožnika, pa ni v izreku sodbe in tudi ni identičen odredbi o prodaji in sklepu o izročitvi. Stanovanje, ki ga je kupil tožnik, ni v posesti toženca in glede na nezaključen zapuščinski postopek tudi ne v njegovi lasti, sodišče pa je odločalo o stanovanju, katerega nikoli ni bila lastnica P.O.. Tožnik ne more biti upravičen do stanovanja večje površine, kot jo ima stanovanje, ki ga je kupil. Tako ni izkazal pridobitnega naslova za stanovanje, glede katerega je sodišče zavezalo toženca k izročitvi. Sodišče bo moralo temeljito oceniti izpovedbo prič P.O. in M.R. glede stanovanja, ki ga je imela v lasti, nikoli pa v posesti P.O., z izvedencem gradbene stroke pa ugotoviti, katero in če sploh katero stanovanje se približa kvadraturi kupljenega stanovanja. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe, saj je tožeča stranka v pritožbi navedla novote, ki niso upoštevne. Očitno je, da toženec poskuša napako pri označbi površine stanovanja v izvršilnem postopku izkoristiti tako, da bi to stanovanje obdržal še nadalje v posesti. Na prvi stopnji in tudi v pritožbi pa ni konkretno navedel, da bi v citirani hiši obstajalo stanovanje v izmeri 47,05 m2, katerega lastnica naj bi bila P.O..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ker da je izrek v nasprotju s samim seboj in razlogi sodbe, da ni razumljiv in ni določen, niti določljiv, pri čemer uveljavljena kršitev ni podana. Izrek sodbe je razumljiv in določen, ni v nasprotju s samim seboj in tudi ne z razlogi sodbe, tako da je sodbo moč preizkusiti. V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo drugih upoštevnih procesnih kršitev. Prav tako nista podana ostala uveljavljena pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi in materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke na izročitev v posest stanovanja, opisanega v izreku sodbe. V ugotovitvah dokaznega postopka je imelo za svoje zaključke zanesljivo oporo, ki jih pritožbene navedbe, ki deloma predstavljajo tudi pritožbene novote, ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema pravilne in argumentirano pojasnjene razloge izpodbijane sodbe in glede na pritožbene navedbe dodaja:

Tožena stranka med drugim v pritožbi ponavlja prvostopne navedbe, da predmet izvršilnega postopka ni bilo stanovanje, opisano v izreku sodbe, temveč neko drugo stanovanje oziroma da tožniku v izvršilnem postopku ni bilo domaknjeno stanovanje, katerega izročitev v posest uveljavlja v tej pravdi, temveč neko drugo stanovanje. S temi navedbami tožene stranke se je sodišče prve stopnje obširno ukvarjalo v postopku na prvi stopnji, saj je med strankama bilo sporno, ali je stanovanje na naslovu M. cesta 9 v prvem nadstropju levo od stopnic, s pripadajočimi pritiklinami, ki je kot takšno (brez izmere) vpisano v zemljiški knjigi, last tožnika oziroma je bilo njemu domaknjeno v zgoraj navedenem izvršilnem postopku oziroma ali je kot last tožnika katerokoli drugo stanovanje v tej hiši oziroma last tožnika stanovanje poleg spornega, v katerem prebiva družina Č.. Zanesljiv je zaključek sodišča prve stopnje ob skrbni ocenitvi vseh izvedenih dokazov, da je stanovanje na naslovu, opisano v izreku sodbe tisto, ki je bilo tožniku domaknjeno v izvršilnem postopku ne glede na to, da je sicer pri označbi kvadrature prišlo do (verižne) napake, ki jo je ugotovil šele cenilec. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje kot zanesljivo ocenilo njegovo izpovedbo, saj je kot cenilec v izvršilnem postopku ocenil vrednost stanovanja, pri čemer je šlo za cenitev dvosobnega stanovanja v prvem nadstropju poslovno-stanovanjske hiše M. cesta 9, last P.O. in je izrecno izpovedal, da gre za stanovanje v prvem nadstropju na levi strani in da v navedeni hiši nikoli ni ocenjeval kakšnega drugega stanovanja, da sta bili prisotni P.O. kot tedanja lastnica stanovanja in M.R., da je stanovanje izmeril in ga ocenil po dejanskih izmerah. Pri tem podatki izvršilnega spisa, ki jih povzema sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (stran sedem in osem) izkazujejo, da je cenilec ocenil stanovanje v izmeri 78,91 m2 (brez pomožnih prostorov) in da je cena bila določena glede na dejansko velikost stanovanja in ne le na površino 47,05 m2. Pritožbene navedbe, da tožnik ne more biti upravičen do stanovanja večje velikosti, kot jo ima stanovanje, ki ga je kupil, se izkažejo kot neutemeljene, saj je tržna cena določena glede na dejansko površino, ki jo je cenilec ocenil na 4,800.000,00 SIT in je povzeta tudi v odredbi o prodaji. Dolžnica P.O., ki je bila vabljena na ogled stanovanja zaradi cenitve in dražbo, ni imela nobenih pripomb na cenitev cenilca. Pritožbenim navedbam, da bi sodišče moralo temeljito oceniti izpovedbo prič P.O. in M.R. in glede stanovanja, ki ga je imela v lasti P.O., ni moč pritrditi, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo navedenih prič ocenilo dovolj temeljito, pri čemer je utemeljeno verjelo priči B., katerega izpovedba je bila v celoti skladna z listinskimi podatki v spisu opr. št. ... . Pritožbena navedba, da P.O. pri cenitvi ni bila prisotna, je protispisna, saj je bila navzoča na ogledu, ko si je cenilec ogledal stanovanje in ga izmeril, podatki izvršilnega spisa, ki jih povzema prvostopno sodišče, pa dokazujejo, da ji je bil vročen cenilni zapisnik dne 3.7.2001, na njegovo vsebino pa ni imela pripomb. Pritožbena navedba, da tožnik ne more izkazati izvršilnega naslova za stanovanje, katerega izročitev v posest zahteva, je neutemeljena, tožnik sicer ne izkazuje izvršilni naslov, temveč sklep o domiku, ki predstavlja naslov za pridobitev lastninske pravice. Pritožbene navedbe o dedovanju S.Z. in J.R., o sklenitvi kupne pogodbe z V.R. o nedokončanem zapuščinskem postopku, da toženec nima v posesti spornega stanovanja in o nedokončanem dedovanju po V.R. ter domnevno fingirani kupni pogodbi med V.R. in P.O. pa predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, pritožbena navedba o nedokončanem zapuščinskem postopku pod opr. št. ... pa je poleg tega tudi protispisna.

Glede na obrazloženo je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ter 155. členom ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške, prav tako trpi tožeča stranka sama stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k dodatni razjasnitvi zadeve.