VSL sklep III Cpg 69/2008

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbe.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da je dolžan predlagatelj (dolžnik) S. - K.F., s.p. v roku 15 dni od prejema tega sklepa založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v višini 3.550,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Krškem, sicer bo sodišče štelo, da je predlog umaknjen.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj (stečajni dolžnik), ki navaja, da bi moralo prvostopno sodišče uporabiti določbe starega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ne pa novega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, saj prejšnji zakon v takšnem primeru ni predvideval plačila predujma za začetne stroške. Predlagatelj poudarja, da je popolnoma nelikviden in nima sredstev, zaradi česar tako visokega zneska predujma za začetne stroške stečajnega ne more plačati.

Pritožba ni utemeljena.

Novi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (1) se uporablja od 01. 10. 2008 dalje (glej 500. člen omenjenega zakona). Samo v primeru, da so se stečajni postopki začeli pred 01. 10. 2008, se tudi po 01. 10. 2008 uporabljajo predpisi, ki so se uporabljali do tega datuma, če s tem zakonom ni drugače določeno (glej drugi odstavek 493. člena ZFPPIPP). V tem konkretnem primeru se stečajni postopek pred 01. 10. 2008 še ni začel, saj o njem še ni bilo odločeno. Dejstvo, da je predlog za uvedbo stečajnega postopka pritožnik vložil pri prvostopnem sodišču 04. 09. 2008 torej ne pomeni, da se uporabljajo določbe prejšnjega stečajnega zakona – ZPPSL. Zato je prvostopno sodišče, ki je o predlogu odločalo po 01. 10. 2008 pravilno uporabilo določbo novega insolvenčnega zakona, in sicer določbo prvega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Pritožbeni razlog nepravilne uporabe pravnega predpisa tako ni podan. Prvostopno sodišče je pravilno odločalo po insolvenčnem zakonu, ki velja od 01. 10. 2008 dalje.

Ni tudi mogoče upoštevati nadaljnje navedbe pritožnika, da tako visokih stroškov – 3.550,00 EUR ne more založiti kot predujem za kritje stroškov, saj nima več nobenih sredstev. Novi insolvenčni zakon predpisuje, da mora vsak predlagatelj ob vložitvi predloga za stečajni postopek založiti predujem za kritje treh vrst stroškov:

– pavšalnega nadomestila za objave po petem odstavku 122. člena ZFPPIPP,

– najnižjega nadomestila upravitelja za izdelavo otvoritvenega poročila in

– pavšalnega zneska za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom.

Tako znaša, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, strošek pavšalnega nadomestila za objave 50,00 EUR, najnižji znesek nadomestila upravitelju 1.500,00 EUR in pavšalni znesek za kritje drugih stroškov 2.000,00 EUR. Navedeni znesek predstavlja minimalen predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in ga ni mogoče znižati.

V zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZFPPIPP v 121. členu res določa, da se za postopek zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki v ZFPPIPP niso urejena drugače, uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, torej pravila ZPP. Glede na to, da pa drugi odstavek 125. člena ZFPPIPP določa, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če v ZFPPIPP za posamezen sklep ni določeno drugače, tako torej na tem mestu subsidiarna uporaba pravil ZPP ne pride v poštev oziroma ni potrebna.

Novi insolvenčni zakon tudi ne določa posebnih pravil o oprostitvi obveznosti založitve predujma ali o obročnem odplačilu, če predlagatelj zaradi slabega finančnega stanja nima sredstev za založitev predujma. Sicer pa predlagatelj v svojem predlogu za uvedbo stečajnega postopka takšnega predloga ni niti podal. Ne drži tudi trditev v pritožbi, da mu ni bila dana možnost pritožbe. Pritožbo ima, vendar ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo predlagatelja in obenem stečajnega dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo v skladu s 365. členom ZPP.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbe. Tudi sicer po veljavni sodni praksi ne bi mogel zahtevati povrnitve stroškov, saj stečajni dolžnik ni stranka v smislu določb pravdnega postopka.

--------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 126/2007, v nadaljevanju ZFPPIPP.