VSC sodba Cp 1315/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 29.3.2005 opr. št. 0002 I 2004/02946 v tč. 1 in 3 izreka ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 224,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2004 dalje ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 80,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2005 dalje vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo tudi 133,92 EUR pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožeči stranki sploh ni uspelo dokazati, da je knjige res naročila toženka. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da sporne naročilnice št. ... ni podpisala. Konsenz o sklenitvi naročila knjig “V. z. p.” in “B. z.” ni nikoli nastal. Sodišče pa je kljub temu presodilo, da je tak nepodpisan dokument zavezujoč za toženo stranko. Za veljavnost pogodbe o prodaji na obroke, kot se navedena pogodba razlaga, je predpisana obličnost. Povsem očitno je, da obveznosti iz navedene pogodbe niso nastale in zato tudi iz tega dokumenta ne morejo izhajati zahtevki v tem postopku. Tožena stranka meni, da obstaja sum, da je bila sporna naročilnica sestavljena v nasprotju z ZVPot oz. da dolžnica ni bila prej seznanjena s splošnimi pogoji. Sporne so določbe, po katerih se kupec v skladu s splošnimi pogoji zaveže k aktivnemu ravnanju. V skladu z 22. čl. ZVPot bi moral biti kupec seznanjen s splošnimi pogoji že pred sklenitvijo pogodbe, vendar pa tožena stranka s splošnimi pogoji ni bila seznanjena, saj je bila pogodba sklenjena telefonsko. Pogoji, ki od kupca terjajo aktivna ravnanja v zvezi z naročilom knjig, so nepošteni do potrošnika in zato nični, kot to določa 23. čl. ZVPot. Posledično so neveljavni, to pa pomeni, da je potrebno pogodbo razlagati v korist šibkejše stranke, to je kupca. Zato bi moralo sodišče upoštevati te določbe in drugače razsoditi. Tožena stranka predlaga sodišču, da sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne kot neutemeljen, podredno pa zadevo vrne v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka opozarja, da tožena stranka v pritožbi nedopustno navaja nova dejstva in izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka na podlagi ustne prodajne pogodbe naročila “V. z. p.”. Po 73. čl. ZOR je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, saj je tožeča stranka v celoti izpolnila svojo obveznost. Po določbah ZVPot pa se šteje, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav. Glede na to, da so splošni pogoji poslovanja tožeče stranke prosto dostopni na internetu in da so stranke pri telefonskem naročanju artiklov posebej opozorjene na splošne pogoje, so navedbe tožene stranke, da kupec ni bil seznanjen s splošnimi pogoji, povsem neutemeljene. Tožeča stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, zato je pritožba dopustna le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (I. odstavek 458. čl. ZPP), na kar sta bili pravdni stranki pravilno opozorjeni tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki dne 30. 1. 2000 naročila knjigi z naslovoma D. z. v. za ceno 19.800,00 SIT (oz. sedaj 82,62 €) in O. z. za ceno 4.890,00 SIT (20,40 €) in plačala akontacijo 5.000,00 SIT (20,86 €), preostanek kupnine pa se je zavezala plačati v petih zaporednih mesečnih obrokih po položnicah. Knjigi sta bili toženi stranki poslani 14. 2. 2000, izstavljen pa ji je bil tudi račun št. 3133049 s položnicami zaradi plačila preostanka kupnine na obroke v obdobju od 2. 3. 2000 do 30. 6. 2000, s tem da je prvi obrok znašal 4.548,00 SIT (18,97 €), vsak nadaljnji pa 3.958,00 SIT (16,51 €). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka dne 16. 6. 2000 pri tožeči stranki naročila tudi knjigo z naslovom V. p. za ceno 9.900,00 SIT (41,31 €) in se ob naročilu zavezala kupnino poravnati v dveh zaporednih mesečnih obrokih s položnicami. Toženi stranki je bila knjiga, skupaj z darilom, vročena 27. 10. 2000 na naslovu njenega stalnega prebivališča. Dne 21. 6. 2000 ji je bil za omenjeno knjigo izstavljen račun št. 3205632 skupaj s položnicama. Prvi obrok kupnine v znesku 5.494,00 SIT (22,93 €) je zapadel v plačilo 11.7.2000, drugi obrok v znesku 4.997,00 SIT (20,85 €) pa je zapadel v plačilo 10.8.2000. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni plačala niti preostanka kupnine po prvem naročilu niti kupnine po drugem naročilu.

Pritožbeni očitek, da je sodišče zaradi prezrtih in neupoštevanih navedb tožene stranke sodbo utemeljilo na napačni pravni osnovi, ni konkretiziran, zato nanj ni moč odgovoriti. V kolikor pa je vsebinsko del nadaljnjega pritožbenega očitka, sodišče druge stopnje obrazlaga sledeče. Z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da bi knjige, ki bi naj jih tožena stranka naročila, res to storila toženka sama, pritožba napada ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano. Tudi z očitkom, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da stranka sporne naročilnice št. ... ni podpisala, tožena stranka nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Z očitkom, da je sodišče napačno štelo, da je bil podan konsenz o sklenitvi naročila knjig “V. z. p.” in “B. z.” pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, a po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi naročilnice in potrdila o vročitvi zaključilo, da je tožena stranka naročila knjigo “V. z. p.” po telefonu dne 16.6.2000. Pogodba o dobavi blaga, sklenjena po telefonu, je pogodba, sklenjena na daljavo, ki jo ureja Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) v 43. čl. do vključno 45. člena. Za pogodbe, sklenjene na daljavo, se po tem zakonu štejejo pogodbe o dobavi blaga ali opravljanju storitev, vključno s finančnimi storitvami, ki so sklenjene med podjetjem in potrošnikom na podlagi organiziranega programa za ponujanje blaga ali storitev na daljavo, ki ga vodi podjetje in ki za namen sklenitve uporablja izključno enega ali več sredstev za komunikacijo na daljavo, vse do takrat in vključno s trenutkom, ko je pogodba sklenjena. Sredstva za komuniciranje na daljavo so tista sredstva komunikacije, ki omogočajo sklenitev pogodbe tako, da ni potrebna istočasna fizična prisotnost pogodbenih strank. Sredstva za komunikacijo na daljavo so zlasti: pisemske pošiljke in druge tiskovine, katalogi, telefonski pogovori, oglaševanje v tisku z naročilnico, televizijska prodaja, faksimile naprava, elektronska pošta in svetovni splet oziroma internet (43. čl. ZVPot). Varstvo potrošnikov je pri sklenitvi take pogodbe zagotovljeno tudi s tem, da ima potrošnik pravico, da v petnajstih dneh po sklenitvi oz. po dobavi blaga podjetju sporoči, da odstopa od pogodbe, ne da bi mu bilo treba navesti razlog za svojo odločitev (43. č čl. ZVPot). Kot izhaja iz tč. 8 prodajno-plačilnih pogojev na zadnji strani naročilnice št. 629718/3610, je tožeča stranka na to možnost toženo stranko tudi opozorila in bi lahko tožena stranka tudi odstopila od pogodbe po prejemu knjig v roku 15 dni, a tega ni storila. Z očitkom, da tožena stranka ni bila seznanjena s splošnimi pogoji, saj je bila pogodba sklenjena telefonsko, tožena stranka tudi v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, česar, kot je že zgoraj obrazloženo, v pritožbenem postopku ne more početi. Pritožbeni očitek, da se pogodba z dne 16. 6. 2000 razlaga kot pogodba o prodaji na obroke, ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje te pogodbe ni tako okvalificiralo. Pri kvalifikaciji pogodbe resda ni uporabilo določb ZVPot, pač pa splošno določbo o prodajni pogodbi po 454. čl. ZOR, kar pa ni v nasprotju z ZVPot, in pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka kot prodajalec svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnila z izročitvijo naročenega artikla, ter zato utemeljeno zaključilo, da mora tudi tožena stranka izpolniti svojo pogodbeno zavezo, to je plačati vtoževano kupnino in zakonske zamudne obresti v skladu z določiloma I. odst. 324. čl. in 277. čl. ZOR ter zakonske zamudne obresti od neplačanih obresti po II. odst. 279. čl. ZOR, ker je bila s plačilom v zamudi. Nadaljnji očitek, da so pogoji nepošteni do potrošnika in zato nični, zato ker terjajo aktivno ravnanje v zvezi z naročilom knjig, ni konkretiziran očitek, saj pritožba ne pove, katero aktivno ravnanje ima v mislih, zato sodišče druge stopnje na tak očitek ne more odgovoriti. V kolikor pa meri pritožba na možnost odstopa od pogodbe in v zvezi s tem obveznost potrošnika, v tem primeru toženke, da sporoči podjetju (tožeči stranki), da odstopa od pogodbe, je njen očitek, da so pogoji do potrošnika nepošteni, neutemeljen, ker tako ravnanje potrošnika predpisuje ZVPot, kot je že zgoraj obrazloženo.

Pritožba se je tako izkazala za neutemeljeno. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 542. čl. ZOR in 49/I čl. ZVPot ter določila prodajnih pogojev pri odločitvi o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pogodbo, sklenjeno dne 30. 1. 2000, ki pritožbeno niti ni bil izpodbijan, ter določbe 454. čl. ZOR in zgoraj navedene določbe o plačilu zamudnih obresti pri odločitvi o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pogodbo, sklenjeno dne 16. 6. 2000. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Z navedbami v odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni v ničemer prispevala k rešitvi pritožbe, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih mora v skladu z določbo I. odst. 165. čl. v zvezi s I. odst. 155. člena ZPP tožeča stranka kriti sama.