VSC sklep PRp 773/2007

Pritožbi storilca se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahteva za sodno varstvo storilca ne zavrže.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za sodno varstvo storilca, ki jo je vložil proti plačilnemu nalogu P. p. C., ker je štelo zahtevo za sodno varstvo za umaknjeno.

Proti temu sklepu je storilec po svojem zagovorniku vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je zavzelo hudo zmotno pravno stališče, da je obdolženec izostal z naroka in svojega izostanka ni opravičil.

Pritožba je utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva je razvidno, da je prvostopno sodišče po prejemu storilčeve zahteve za sodno varstvo proti plačilnemu nalogu dne 24. 7. 2007 storilcu poslalo vabilo za dne 4. 9. 2007, ki ga je na podlagi podatkov iz povratnice obdolženec prejel osebno 18. 8. 2007. Čeprav je že zahtevo za sodno varstvo storilcu pripravil njegov zagovornik in je v spisu tudi pooblastilo z dne 4. 7. 2006, pa prvostopno sodišče o naroku zagovornika ni obvestilo, iz spisovnega gradiva pa je razvidno tudi, da zagovorniku izpodbijani sklep ni bil vročen. Proti storilcu sta pri Okrajnem sodišču v Celju vodena dva postopka in sicer obravnavani pod opr. št. PR 3320/2006 ter postopek zaradi prekrška po II. odst. 44. čl. v zv. s 234. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa -1, ki se vodi pod opr. št. PR 330/2006. Očitno je, da sta torej proti storilcu vodena dva postopka, ki izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar se glede na določbe ZP-1 razlikujeta po načinu vodenja postopka, saj je pod zadnjo navedeno opravilno številko proti obdolžencu voden redni sodni postopek, v obravnavanem primeru pa gre za postopek po zahtevi za sodno varstvo proti plačilnemu nalogu. V zvezi z rednim postopkom pod opr. št. PR 3302/2006 je bil obdolženec dne 14. 3. 2007 pri Okrajnem sodišču v Celju tudi zaslišan, zahteva za sodno varstvo v obravnavani zadevi pa je prišla na Okrajno sodišče v Celju že 3. 8. 2006, vabilo k naroku pa je bilo obdolžencu poslano 24. 7. 2007, vendar pa prvostopno sodišče oba postopka ne more združiti po določilih 107. čl. ZP-1, ker za odločanje o očitanih prekrških ni stvarno pristojno isto sodišče, saj je za odločanje o prekršku v obravnavanem primeru, ko gre za prekršek po V. odst. 135. čl. ZVCP-1, pristojen prekrškovni organ. Ni torej mogoče pritegniti pritožbeni navedbi, da je bil obdolženi v obravnavani zadevi zaslišan, kakor tudi ne pritožbeni navedbi, da vabila k naroku storilec niti ni prejel, je pa prvostopno sodišče s tem, ko o naroku ni obvestilo obdolženčevega zagovornika, čeprav je bilo iz listin v spisu razvidno, da je obdolženec za izvedbo svoje obrambe pooblastil zagovornika, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz II. odst. 155. čl. ZP-1, ki bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko vplivala na zakonitost odločitev, saj ni mogoče prezreti, da je na podlagi I. odst. 75. čl. ZKP, na katerega uporabo napotuje 67. čl. ZP-1, zagovornik upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam, upoštevati pa je potrebno tudi temeljno načelo kazenskega prava iz I. odst. 12. čl. ZKP, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov, ob tem pa pritožbeno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi obdolžencu niso bila zagotovljena pravna jamstva, kot so predpisana v skladu z ZP-1, ter bi v posledici prišlo tudi do kršitve obd. pravice do obrambe, zato je pritožbeno sodišče na podlagi IV. odst. 163. čl. ZP-1, zato ker ugodilo pritožbi, odpravilo ugotovljeno kršitev ter odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.