VSC sklep II Ip 372/2008

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točki II/b izreka
razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v točkah II/a, II/c in II/d izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžničin predlog z dne 30. 10. 2007 (I. točka izreka), ugodilo pa je njenemu predlogu z dne 6. 12. 2007, dopolnjenim dne 27. 12. 2007, tako da je izvršbo dodatno omejilo ter iz izvršbe izvzelo denarna sredstva, ki jih bo dolžnica prejela na podračun enotnega zakladniškega računa pri B. S., in sicer:

a/ po sklepu V. R. z dne 30. 10. 2007, opr. št. ... v višini 373.919,00 EUR;

b/ po sklepu V. R. z dne 12. 6. 2007, opr. št. ... ter pogodbi, št. ... z dne 2. 7. 2007 v višini 100.672,60 EUR;

c/ po sklepu M. z. k., g. in p. R. z dne 19. 10. 2007, št. ... ter pogodbi z dne 16. 5. 2007 z opr. št. ... v višini 34.589,00 EUR in aneksu z dne 29. 10. 2007 k tej pogodbi v višini 11.411,00 EUR;

d/ po sklepu M. z. š. in š. R. za sofinanciranje interventnih investicij v letu 2007 z dne 27. 11. 2007, št. ... v znesku 3.312,00 EUR (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložila upnica iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej je navedla, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zagrešilo postopkovno kršitev, saj vloge, ki jih pošilja dolžnik, niso predvidene v ZIZ in zato sodišče prve stopnje na tej podlagi ne more posegati v izvršilni postopek, ki je v teku. Tako ravnanje jo namreč postavlja v neenakopraven položaj. Osebe, ki izvršujejo sklepe o izvršbi, so zavezane k spoštovanju zakona, zato ni podlage, da sodišče prve stopnje omejuje izvršbo s posebnimi sklepi, po tem, ko je bila izvršba že pravnomočno dovoljena. Nadalje se je sodišče prve stopnje po njenem mnenju ponovno nepravilno postavilo na stališče, da so vsa sredstva, ki jih dolžnik prejme na podlagi različnih pogodb z državo, izvzeta iz izvršbe, saj je to v nasprotju z ustavnim načelom finančne avtonomije občine, kot je zapisalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-24/07-66 z dne 4. 10. 2007. Sredstev, ki jih občini zagotavlja država, ni mogoče enačiti z nujno potrebnimi sredstvi in niso avtomatično izvzeta iz izvršbe. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno izenačilo izvirne naloge po Zakonu o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS) s temeljnimi nalogami po ZIZ, saj so si določbe teh zakonov v nasprotju, kar onemogoča njihovo izvrševanje, zato je takšna ureditev v nasprotju z ustavo in bi sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti ter od Ustavnega sodišča RS zahtevati, da odloči o ustavnosti sporne ureditve. Sicer pa bi sodišče prve stopnje moralo oceniti, ali so sredstva za opravo navedenih nalog v resnici nujna, glede na to, da dolžnik v svojih vlogah sploh ni podal tovrstnih navedb in ni dokazal, da so vse investicije nujne. Tudi v obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje ni razlogov za sklep, da mora dolžnik nujno opraviti vse naštete naloge, za katere pridobiva sredstva. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in dolžničin predlog zavrže oziroma zavrne ter dolžnici naloži povrnitev njenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

149člen ZIZ določa omejitve izvršbe na denarna sredstva občine. Praviloma se sicer okoliščine, od katerih je odvisna uporaba tega določila, ugotavljajo v fazi dovolitve izvršbe oziroma ugovornega postopka. Vendar pa je po mnenju sodišča druge stopnje to določbo treba uporabiti tudi med trajanjem izvršilnega postopka, saj lahko občina tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na svoj račun prejeme določena denarna sredstva, ki niso predmet izvršbe, in je zato treba izvršbo nanje kasneje omejiti. Pri odločanju o tem, katera so tista denarna sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe, pa je treba pravilno uporabiti in razlagati 149. člen ZIZ (ves čas izvršilnega postopka), kar pomeni, da o uporabi te določbe odloča sodišče prve stopnje in ne Uprava za javna plačila kot izvrševalec sklepa o izvršbi, saj ta za razlago določb zakona ni pristojna.

V skladu s 149. členom ZIZ velja za dolžnika – samoupravno lokalno skupnost posebna omejitev izvršbe, ki pa ne pride v poštev pri drugih dolžnikih, ampak jo je mogoče uporabiti le v primeru, ko je dolžnik samoupravna lokalna skupnost, zato upničine primerjave z ostalimi dolžniki niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot temeljne naloge dolžnice obravnavalo tiste naloge, ki v skladu z 21. členom ZLS spadajo med izvirne naloge občine in ki jih kot naloge občine opredeljuje tudi statut dolžnice. Sicer se zakonsko poimenovanje nalog občine v ZLS in ZIZ res razlikuje (ZLS jih imenuje izvirne naloge, ZIZ pa temeljne naloge), vendar je z njihovo razlago, kot jo je pravilno zavzelo sodišče prve stopnje, mogoče ugotoviti, katere so temeljne naloge občine v skladu s 149. členom ZIZ. Ker se sodišču prve stopnje ni pojavilo vprašanje neustavnosti določb ZLS in ZIZ, ni vložilo zahteve za oceno njihove ustavnosti in zakonitosti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožbeni očitek, da v obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje (glede točk II/a, II/c in II/d izreka) ni razlogov za sklep, da mora dolžnica nujno opraviti vse naštete naloge, za katere pridobiva sredstva, neutemeljen. Obrazložitev nujnosti denarnih sredstev namreč izhaja iz opredelitve namena, za katerega so bila ta sredstva dolžnici odobrena. V točki II/a izreka sklepa sodišča prve stopnje gre namreč za denarna sredstva, namenjena odpravi škode, ki jo je povzročila naravna nesreča, vodna ujma, dne 18. 9. 2007, oziroma izvedbi nujnih del za zagotovitev pričetka izvedbe sanacije nastale škode v letu 2007. Navedeno tudi po presoji sodišča druge stopnje zadošča za sklep, da so ta denarna sredstva dolžnici nujno potrebna za opravo njene temeljne naloge, to je varstva pred naravnimi nesrečami in zagotavljanja sredstev za odpravo posledic elementarnih ter drugih naravnih nesreč. Sodišče prve stopnje je prav tako točko II/c izreka sklepa obrazložilo, da gre za dolžnici nujno potrebna denarna sredstva, ker se bo z njimi odpravljala škoda, ki je bila povzročena z naravno nesrečo, in sicer bodo ta sredstva namenjena sanaciji gozdnih cest, poškodovanih v naravni ujmi dne 18. 9. 2007. Enak zaključek pa po presoji sodišča druge stopnje velja tudi za odločitev sodišča prve stopnje v točki II/d izreka sklepa, saj je iz obrazložitve razvidno, da gre po namenu za nujno potrebna denarna sredstva, ki so bila s strani Ministrstva za šolstvo in šport dolžnici namenjena za sofinanciranje interventnih investicij v letu 2007. V vseh primerih pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da so ta denarna sredstva namenjena opravljanju določene temeljne naloge dolžnice.

Sodišče prve stopnje je po opisanem v tem delu (v točkah II/a, II/c in II/d izreka sklepa) materialno pravo pravilno uporabilo in pri tem ni zagrešilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnice zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanih točkah II/a, II/c in II/d izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba pa utemeljeno graja neobrazloženost odločitve sodišča prve stopnje v točki II/b izreka sklepa. V tem delu namreč sodišče prve stopnje res ni pojasnilo, zakaj naj bi bila denarna sredstva, ki jih bo dolžnica prejela za izvedbo lokalne ceste, nujno potrebna v skladu s I. odstavkom 149. člena ZIZ. Sicer je pravilno ugotovilo, da gre za opravljanje ene izmed temeljnih nalog dolžnice, vendar pa zgolj ta ugotovitev ne zadošča za sklep, da so dolžnici zato ta denarna sredstva nujno potrebna, na kar pravilno opozarja tudi pritožba.

Ker sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni ustrezno obrazložilo in utemeljilo, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ, saj njegove odločitve v točki II/b izreka ni bilo mogoče preizkusiti. Zato je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v tem delu, torej v točki II/b izreka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členi 366, 354/I in 339/II ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo za svojo odločitev navesti tudi razloge oziroma obrazložiti, zakaj šteje, da so tudi sredstva v višini 100.672,60 EUR dolžnici nujno potrebna za opravljanje njene temeljne naloge.

Na podlagi IV. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.