VSC sklep I Ip 1000/2007

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika in tretjega J. M. (točka 1 in 2 izreka). Pod točko 3 je sklenilo, da zaradi delnega umika predloga ostane sklep o zavarovanju opr. št. Z 2000/93 z dne 9.11.2000 v veljavi za glavnico 31.008.215,10 SIT s pripadki in da je tretji dolžan povrniti upnici stroške ugovornega postopka v znesku 609,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko prejme ta sklepa tretji (točka 4 izreka).

Zoper naveden sklep sta se pravočasno pritožila dolžnik in tretji. Dolžnik je v pritožbi (zoper točko 1) trdil, da izpodbija navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da dolžnikovemu ugovoru ugodi in sklep o zavarovanju spremeni, tako da sklep razveljavi oziroma podredno, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit. Predlagano zavarovanje je nepotrebno, saj obstoji zavarovanje za navedeno terjatev že z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah v vl. št. ... k.o. P. Upnica je sama navedla, da vrednost nepremičnin vpisanih v tej k.o. presega vrednost terjatve, katere zavarovanje v tem postopku se predlaga in bi bil upnik s prodajo teh nepremičnin, v kolikor ne bi bile obremenjene s hipoteko, v celoti zagotovo poplačan. Dolg B. C. je poplačan, za kar pritožnik prilaga izbrisno pobotnico. Ni res, da dolžnik ni uspel dokazati, da vrednost nepremičnin vpisanih v vl. št. ... k.o. P. presega upnikovo terjatev. Dolžnik je predložil cenitev F. T. iz katere izhaja vrednost nepremičnine. Upnik pa tej vrednosti tekom postopka ni nasprotoval, celo potrjeval je, da vrednost nepremičnine vpisane v vl. št. ... k.o. P. celo nekajkrat presega vrednost zadevne terjatve. V konkretnem primeru gre tudi za zavarovanje davčne obveznosti in je zato potrebno uporabiti določila Zakona o davčnem postopku. V skladu s tem zakonom pa pravica do izterjave davka in obresti zastara v petih letih po poteku leta v katerem bi jih bilo potrebno izterjati. V skladu z 97. čl. navedenega zakona zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let, ko je prvič začelo teči. Navedena terjatev je po navedbi pritožnika že v večji meri zastarana in zato nadaljevanje izterjave zoper dolžnika ni možno voditi, zato tudi ni možno zahtevati zavarovanja takšne terjatve. Pritožnik je priglasil tudi stroške vložene pritožbe.

Tretji M. J. je v pravočasni pritožbi izpodbijal navedeni sklep v točki 2 in 4 izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo za izračun stroškov upnice vrednost terjatve kot vrednost spornega predmeta namesto vrednosti nepremičnine za kateri je ugovarjal nedopustnost izvršbe. Tretji namreč same terjatve zoper dolžnika ne izpodbija, ampak je samo ugovarjal temu, da se ta terjatev zavaruje z njegovo nepremičnino. Sodišče prve stopnje je po navedbah pritožbe neutemeljeno sledilo upnici, češ da ni bil že dne 30.11.2000 zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Ne glede na izostanek zemljiškoknjižnega predloga bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati prodajno pogodbo, predvsem pa tudi to, da dolžnik soglaša s tem, da ni več lastnik navedene nepremičnine. Tretji je z gotovostjo izkazal, da ima na nepremičninah lastninsko pravico. Sklenitev prodajne pogodbe je dejstvo, prodaja pa je bila izvedena v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih in odobritvijo U. e. Ž. Pritožba zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tretji je vsekakor lastnik in lastninsko pravico vključno s pravico do posesti nepremičnine nemoteno izvršuje že od sklenitve prodajne predpogodbe dalje, torej že več kot deset let. Država mu tudi nalaga obveznosti, ki jih imajo samo lastniki, in sicer plačilo davščin in drugih dajatev. Izpodbijani sklep je pomanjkljiv in se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Obstaja pa tudi nasprotje med listinami v spisu in razlogi sodbe, saj je tretji pridobil pravico posesti že 9.6.1995. Pritožnik je zaprosil za taksno oprostitev in priglasil stroške pritožbe.

Upnik in dolžnik nista odgovorila na nasprotno pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O utemeljenosti dolžnikove pritožbe.

Pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP so neutemeljeni. Pritožba pavšalno navaja, da je izpodbijan sklep pomanjkljiv in da se ne da preizkusiti, ter da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po presoji pritožbenega sodišča pa niso podane tiste bistvene kršitve postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ta ni obrazložen, sodišče prve stopnje pa je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ocenilo vse izvedene dokaze v skladu s čl. 8 ZPP, dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik ni uspel dokazati ugovornih trditev, da je zaradi že obstoječega zavarovanja navedene terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah dolžnika vpisanih v vl. št. ... k.o. P., ki presegajo vrednost upničine denarne terjatve, nepotrebno predlagano zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve pri nepremičninah vl.št. ... k.o. Z. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je cenitev nepremičnine vl. št. ... k.o. P. izrecno omejena glede svoje veljavnosti, na kar je opozoril sam sodni cenilec, in da je (v času odločanja z izpodbijanim sklepom) ta nepremičnina obremenjena tudi s hipoteko B. C., je pravilna presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovorne trditve, da je nepotrebno zavarovanje upnikove terjatve še z zastavno pravico na nepremičnini vl. št. ... k.o. Z.

Pritožbene navedbe, da je dolg B. C. poplačan in da je terjatev upnice v večji meri zastarana, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj teh navedb in dokazov ni predložil pravočasno v postopku na prvi stopnji (čl. 337/I ZPP v zv. s čl. 239 ZIZ in čl. 15 ZIZ), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pritožbena navedba, da se je upnica v odgovoru na odgovor dolžnika strinjala s tem, da nepremičnine v vl. št. ... k.o. P. presegajo vrednost zadevne terjatve upnice pa ni resnična, saj je upnica tem ugovornim navedbam dolžnika izrecno nasprotovala v odgovoru na ugovor.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor dolžnika neutemeljen, in ga pritožba ni uspela izpodbiti, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 1 izreka (tč. 2 365. čl. ZPP v zv. s 366. čl. ZPP, vse v zv. s členoma 15 in 239 ZIZ).

O utemeljenosti ugovora tretjega.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani točki 2 izreka zavrnilo ugovor tretjega J. M., s katerim je zahteval, da se izreče zavarovanje na nepremičninah vpisanih v vl. št. ... k.o. Z. za nedopustno in mu naložilo v plačilo stroške upnice (točka 4 izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da v času vložitve predloga za zavarovanje, to je dne 30.11.2000, tretji ni bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin vpisanih v vl. št. ... k.o. Z., niti ni bila v zemljiški knjigi predlagana vknjižba lastninske pravice na njegovo ime, ugotovilo je tudi, da je upnica ugovoru nasprotovala, zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišču prve stopnje sicer ni bilo potrebno ugotavljati dejstva o obstoju lastninske pravice tretjega na predmetni nepremičnini, saj bi ob dejstvu, da je upnica ugovoru tretjega nasprotovala, moralo v skladu z določbo II. odst. 65. čl. ZIZ ugovor tretjega zavrniti brez obravnavanja njegovi ugovornih navedb. Zaradi upničinega nasprotovanja ugovoru tretjega pa tudi pritožba tretjega ne more biti uspešna, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 2 izreka. Tretji bo lahko navedel svoje trditve, da je lastnik nepremičnine vpisane v vl. št. ... k.o. Z., ki so predmet tega postopka zavarovanja v pravdnem postopku, to možnost mu daje določba III. odst. 65. čl. ZIZ v zv. s čl. 239 ZIZ.

V izvršilnem postopku se za vprašanja, ki niso urejena v ZIZ, skladno s 239. čl ZIZ in 15. čl. ZIZ smiselno uporablja ZPP. V 39. čl. ZPP je izrecno določeno, da je v primerih, ko gre za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih po tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta in se upošteva samo vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti, stroški in druge postranske dajatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Ne glede na to, da je v konkretnem primeru bil podan ugovor tretjega, se stroški odmerijo glede na vrednost zahtevka, tj. denarne terjatve, katere zavarovanje se predlaga in ne, kot pritožbeno zmotno meni tretji, po vrednosti nepremičnine, glede katere ugovarja nedopustnost zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vrednost spornega predmeta in ob pritožbeno neizpodbijanih stroškovnih postavkah upnice, je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani sklep v točki 2 in 4 izreka, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljani razlogi niti tisti na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (tč. 2 365. čl. ZPP v zv. s čl. 239 ZIZ in 15 ZIZ).

Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, v skladu z določbama I. odst. 154. čl. ZPP in čl. 165/I ZPP, vse v zv. s 239. čl. in 15. čl. ZIZ sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.