VSK sodba I Cp 1617/2006

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno s p r e m e n i, in sicer v zavrnilnem delu, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še nadaljnjih 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2005 dalje do plačila, ter v stroškovnem delu, tako da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 123,02 EUR (prej 29.482,35 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh.
V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino v višini 389.312,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 56.457,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se zahtevku ugodi. Pojasnjuje, da med pravdnima strankama ni bil sporen temelj zahtevka, z vloženo tožbo je tožnik uveljavljal razliko premoženjske in nepremoženjske škode v znesku 4.620.000,00 SIT do pravične odškodnine v višini 13.011.782,00 SIT, ki jo je uveljavljal že v odškodninskem zahtevku z dne 1.7.2004. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izvedensko mnenje dr. S., pri tem pa zanemarilo izpoved tožnika. Če ne gre dvomiti v strokovnost izvedenskega mnenja, je odločilno tudi oškodovančevo osebno doživljanje nezgode in posledic le-te, vključno s potekom zdravljenja in dolgotrajnejšimi posledicami, ki jih bo oškodovancu pustila nesreča, kar sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Tožnik je star 26 let, pred nezgodo je bil izredno aktiven, ukvarjal se je s športom, zlasti košarko šest let, vodnimi športi, smučanjem in potapljanjem, ki sta mu predstavljala vir finančnih sredstev. Zaradi nezgode je prenehal s športnimi aktivnostmi zaradi strahu pred negativnimi posledicami. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: tožnik je zaradi nezgode utrpel trajne posledice, ki se odražajo v splošni psihološki prizadetosti mladega oškodovanca. Pred nezgodo je bil športno aktiven, zdrav, po nezgodi je tovrstne aktivnosti opustil. Posledice pa ga ne ovirajo le pri športu, temveč tudi pri vsakdanjih opravilih, saj zaradi bolečin v levem gležnju in stopalu, pri hoji ali stoji, diagnosticirana pa mu je bila artroza sprednjega spodnjega skočnega sklepa in delno tudi levega zgornjega skočnega sklepa, tožnik ne more normalno hoditi ali stati, zato je trajno omejen v gibanju. Težave ima tudi z dihanjem, poslabšal se mu je vonj. Prizadetost vonja se kaže v nezaznavanju nežnih vonjav. Tožnikova invalidnost je 5%, kot je ugotovila dr. G. Pri prehranjevanju ga ovira tudi „škrtanje“ v čeljustnem sklepu, kar je zelo moteče, še posebno, če se nahaja v restavraciji. Opazno je, da ima umetna prva dva zoba. Zaradi pretresa možganov trpi pogoste glavobole, posledično je zmanjšana njegova možnost koncentracije za učenje. Sodišče je zaključilo, da se bodo težave pri hoji povečevale ter da bodo tožnika ovirale pri izbiri poklica, prisojena odškodnina je zato nesorazmerno nizka. Vtoževal je dodatno odškodnino 1.800.000,00 SIT in meni, da je znesek 6.300.000,00 SIT pravična odškodnina za posledice, ki so mu nastale zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede strahu: tožnik je vtoževal nadaljnjo odškodnino za strah v znesku 1.500.000,00 SIT. Sodišče mu je priznalo za strah le 500.000,00 SIT. V celoti je bil izključen primarni strah. Ta strah ne obsega le prvih trenutkov po nezgodi, ko je bil tožnik takoj po nezgodi nezavesten. Upoštevati je potrebno občutek groze, ki jo je tožnik občutil neposredno pred trkom, ko se je zavedal, da mu preti neizbežna katastrofa in občutek nemoči, da tega ne more preprečiti. Zgolj nespominjanje dogodka ni razlog, da bi se primarni strah zanemaril. Izvedenec je poudaril, da je tožnik lahko še vedno v strahu v zvezi z zdravljenjem in razvojem posledic na levem skočnem sklepu v smislu razvoja artroze in omejevanja možnosti za hojo, tek in športno-rekreativno dejavnost. Tožnik je pred nesrečo nedvomno doživel šokanten strah in občutek nemoči, kar skupaj s strahom glede nadaljnjega poteka zdravljenja in razvoja posledic nesreče utemeljuje vtoževano nadaljnjo odškodnino. Glede duševnih bolečin iz naslova skaženosti: iz tega naslova vtožuje dodatno odškodnino 300.000,00 SIT. Za tožnika je moteč spremenjen in zadebeljen nos, ki je sedaj širok, saj so bili nosni pretini zlomljeni kar na štirih mestih, zato se tožnik sooča s pripombami znancev in prijateljev, kar moteče vpliva na njegovo samozavest, še posebej v odnosu do nasprotnega spola, kar je za fanta pri 26-ih letih zelo obremenjujoče. Tožnik je eleganten mladenič visoke rasti, komunikativen, občutek skaženosti obraza je zato zelo obremenjujoč, plastična operacija pa draga in negotova. Zato vztraja pri plačilu vtoževane dodatne odškodnine. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju: tožnik je zaradi poškodb glave, zobovja, nosu ter leve noge prestajal 11 dni hude bolečine, občasne hude bolečine je imel ob pritisku na celeče se poškodbe, ob raznih instrumentalnih manipulacijah, ob pritisku na poškodbe, ob pričetku fizikalne terapije in ob začetku obremenjevanja. Po izvedenskem mnenju je trpel kumulativno 21 dni hude telesne bolečine, v resnici pa še dalj. Še posebej so bile bolečine prisotne ob operaciji nosu, kar je tožnik tudi slikovito opisal. Danes čuti bolečine ob spremembah vremena in preutrujenosti mišičevja ter ob obremenjevanju stopal. Tožnik se je še posebej bal posledic, saj izhaja iz zdravstvene družine, njegov oče je na vozičku. Zato vztraja pri izplačilu vtoževane dodatne odškodnine 920.000,00 SIT. Glede tuje nege in pomoči: iz tega naslova je vtoževal dodatno odškodnino v znesku 100.000,00 SIT. Izpovedal je, da po odpustu iz bolnišnice ni mogel hoditi, saj so ugotovili, da je imel zlomljen gleženj. Zaradi šivov na levi roki si ni mogel pomagati z berglami. Težave je imel zaradi zbadanja v prsih ter pri jedi zaradi poškodovanih zob. Dva meseca je bil v celoti odvisen od tuje nege in pomoči pri pripravi postelje, oblačenju, prehranjevanju, prevozih in osebni higieni. Zato vztraja pri izplačilu vtoževane dodatne odškodnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni očitki pritožbe glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora skladno z 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno navedlo vse dejanske ugotovitve v zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske škode, na podlagi katerih je tožniku odmerilo denarno odškodnino. Pritrditi pa je pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine iz naslova strahu, zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku odmerilo nekoliko prenizko odškodnino. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah nimajo cene. Zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 179.čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Navedena merila veljajo tudi za bodočo nepremoženjsko škodo (182.čl. OZ). Ob upoštevanju navedenega je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.600.000,00 SIT (sedaj 10.849,60 EUR). Na podlagi tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja je ugotovilo, da je zaradi utrpelih poškodb (pretres možganov, udarnine na obeh ramah, prsnem košu, levem kolenu in levem komolcu, rane na obrazu, levi nadlahti, levem komolcu in levem kolenu, vdor zraka v levo stran prsne votline, zvin vratne hrbtenice, zlom nosne kosti, udarnine na roženici levega očesa, zdrobljen zlom leve skočnice, zlom kuboidne kosti in odkrušenje prve stopalnice na levi nogi), tožnik trpel hude bolečine 11 dni in še občasno 15 dni, lahke pa neprestano dva meseca (v roki, nogi in glavi) in še občasno, ter še sedaj (ob spremembah vremena in preutrujenosti mišičevja ter ob daljši obremenitvi stopala), kumulativno šest mesecev, in jemal analgetike (Tramal), in nevšečnosti med hospitalnim in ambulantnim zdravljenjem (operativni poseg v lokalni in splošni anesteziji, vezanost na posteljo, febrilnost, rentgenski pregledi, nošnja mavca in opornice, fizikalne terapije, uporaba bergel, pregledi pri kirurgu, ortopedu, psihiatru, otologu in splošnem zdravniku, psihične motnje do pol leta po poškodbi, v prsni votlini je imel vstavljeno cevko in bil priklopljen na sistem zračnega podtlaka, infuzije, tamponade v nosu, težave z dihanjem, vonjem in z gibanjem), ki je trajalo 14 mesecev, tako da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna. Odmerjena je glede na konkreten obseg telesnih bolečin in nevšečnosti (vse to, kar se navaja v pritožbi, je bilo upoštevano), skladno z merili, določenimi v citiranih določbah OZ, torej glede na stopnjo in trajanje teh bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Skladno z materialnopravnimi določbami OZ je prvostopenjsko sodišče, glede na ugotovljena dejstva, pravilno odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Namen te odškodnine je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Sodišče prve stopnje je vse to upoštevalo, dejstvo, da je bil tožnik prej športno aktiven, sedaj pa je pri tem oviran (pri dejavnostih, ki vsebujejo elemente teka, skoka, plezanju in pri nekaterih vrstah smučanja), tako tudi v vsakdanjem življenju, znatno je oviran pri teku, manj zmožen za dolgo in hitro hojo, pri hoji po neravnem terenu, na to bo vezana izbira njegovega poklica (čim manj hoje in stoje), zelo verjetno pa je napredovanje artroze in povečanje težav pri hoji, ne pa trajnih glavobolov in zmanjšane koncentracije za učenje, na kar opozarja pritožba, saj tožnik o tem ni izpovedal, niti ni takih trajnih posledic ugotovil izvedenec, težave z dihanjem in vonjem med zdravljenjem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, moteče „škrtanje“ v čeljustnem sklepu in dva umetna zoba pa v okviru odškodnine za skaženost. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno odškodnino, ki je bila tožniku priznana za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina ustreza merilom in izhodiščem iz 179. in 182.čl. OZ, je dovolj individualizirana in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za podobne škode.

Tako tudi glede skaženosti. Ob ugotovljenih brazgotinah in zadebeljenosti nosu ter za tožnika motečem škrtanju in umetnih zobeh, kar ob upoštevanju izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi sicer izpolnjuje objektivna merila za priznanje skaženosti in odškodnine zanjo (sprememba v oškodovančevi zunanjosti, opaznost oziroma vidnost, obseg, starost, spol), v okviru subjektivnih meril (ki obstoje v vplivanju teh elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje) pa je tožnik izpovedal, da je predvsem zadebeljen nos zanj moteč, a da se je na to nekako navadil, odškodnina iz tega naslova zato ne more biti višja od prisojene.

Utemeljena pa je pritožba, ki izpodbija nekoliko prenizko dosojeno odškodnino za strah. Pritožbeno sodišče se sicer ne more strinjati s pritožbenimi navedbami o primarnem strahu, o občuteni grozi in nemoči pred trkom, saj o tem tožnik ni izpovedal, dogodka se ne spominja, tako ugotavlja tudi izvedenec, zato primarnega strahu tožnik ni doživel. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu (vse do končanega diagnostičnega postopka je bil v strahu, da ima hujše notranje poškodbe, strah ga je bilo operacije nosu, še bolj, ko so mu povedali, da ima „počena“ pljuča, kasneje za izid zdravljenja v smislu gibalne in mentalne rehabilitacije, strah je še vedno pri tožniku prisoten glede razvoja posledic na levem skočnem sklepu v smislu razvoja artroze in omejevanja zmožnosti za hojo, tek in športno rekreativno dejavnost), ko se je zaradi tega moral zdraviti pri psihiatru in jemati pomirjevala, pa je prisojena odškodnina za strah po mnenju pritožbenega sodišča nekoliko prenizka. Ob pravilni uporabi citiranih določb OZ je primerna odškodnina za strah, primerljiva z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih primerih, 2.921,00 EUR (prej 700.000,00 SIT). Zato je tožniku iz tega naslova pritožbeno sodišče prisodilo še 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT).

Neutemeljeno se tožnik pritožuje zoper prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo stroškov za tujo nego in pomoč. Vsa dejstva, katera izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, tožnik je dva meseca potreboval pomoč pri pripravi postelje, oblačenju, higieni, prehranjevanju, prevozih na preglede, in je ob uporabi določbe 216.čl. ZPP ugotovilo, da je bila tožniku iz tega naslova že izplačana primerna odškodnina v višini 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT).

Ob vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in zvišalo odškodnino iz naslova strahu, po spremenjeni odločitvi je tožena stranka dolžna plačati tožniku še nadaljnjih 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT), v skladu s 4.odst. 358.čl. ZPP, v preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353.čl. ZPP).

Zaradi spremenjene odločbe o glavni stvari je bila potrebna tudi sprememba stroškovne odločbe. Glede na uspeh v pravdi (tožnik v višini 12,7%, tožena stranka pa v višini 87,3%), je tožnik upravičen do povračila stroškov, odmerjenih po sodišču prve stopnje v višini 531.215,00 SIT (sedaj 2.216,72 EUR), v višini 281,52 EUR (prej 67.464,30 SIT), tožena stranka pa je od stroškov v višini 463,40 EUR (prej 111.050,00 SIT) upravičena do stroškov v višini 404,55 EUR (prej 96.946,65 SIT), po pobotanju je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 123,02 EUR (prej 29.482,35 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2006 dalje do plačila.