VSC sklep Cp 756/2007

Pritožbi drugega tožnika se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanj razveljavi in v tem obsegu vrne v ponovno odločanje (v točki I/1 in 2 in II).
Pritožba prvega tožnika se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Prva tožnica P. V. sama nosi stroške pritožbenega postopka.
Stroški pritožbenega postopka drugega tožnika J. Š. so nadaljnji stroški pravdnega postopka.
Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da tožena stranka B. V. izprazni prostor v izmeri 0,91 m2, ki je last drugega tožnika in ki je v 4. nadstropju objekta T. ..., V. ter da ta prostor prepusti, prostega stvari tožeči stranki v roku 30 dni, da ne bo izvršbe. Pod tč. 2 je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Pod II pa je tožečima strankama naložilo, da nerazdelno povrneta toženi stranki 306,97 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Sodišče je zoper drugega tožnika zavrnilo zahtevek iz razlogov, ker je toženec s kupoprodajno pogodbo z dne 15.6.1998 v teku te pravdne zadeve prodal stanovanje O. G., ki ga od takrat dalje tudi uporablja skupaj s sporno shrambo. Zoper prvega tožnika P. V. pa je zavrnilo zahtevek iz razlogov, ker le-ta ni legitimiran za vložitev tožbe. Ker tožeči stranki s pravdo nista uspeli, jima je naložilo solidarno povrnitev stroškov tožene stranke, ter odločilo, da tožeči stranki sami nosita stroške postopka.

Obe tožnici sta se zoper sodbo pravočasno pritožili in uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi očitata sodišču, da je napačno uporabilo 33. čl. ZTLR in napačno odločilo, da prva tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Sodišče je tudi napačno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek zoper toženca iz razlogov, ker se je zamenjal lastnik stanovanja in ker je toženec to stanovanje prodal tretjemu. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka najprej dokazovala, da je prostor sestavni del njenega stanovanja in da ga poseduje, kasneje pa je svoje navedbe spremenila. V pripravljalni vlogi z dne 9.1.2007 je izrecno navedla, da tega prostora s prodajno pogodbo ni prodala. Iz tega razloga je sodišče napačno odločilo in ni upoštevalo, da si je tožena stranka to shrambo lastila, da jo je imela v posesti in jo uporabljala, da je po prodaji stanovanja ni prepustila tožeči stranki in da nikjer ne navaja, da bi jo prepustila komurkoli drugemu v uporabo. Za tožnika je ta prostor še vedno zaklenjen in ga ne more uporabljati. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Pravočasna pritožba je bila posredovana toženi stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba prve tožnice ni utemeljena, pritožba drugega tožnika J. Š. pa je utemeljena.

Tožba na izpraznitev prostora in na prepustitev tega prostora tožeči stranki je bila vložena 6. julija 1995, torej v času, ko je lastninsko razmerje urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Drugi tožnik zatrjuje, da je lastnik in zato zahteva s tožbo, da mu posestnik vrne individualno določeno stvar (ZTLR čl. 37). Po II. odst. tega člena mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Tako iz tožbe kot tudi iz drugih navedb obeh tožnikov izhaja, da drugi tožnik zatrjuje, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico tudi na tem prostoru, zato prvi tožnik ne more biti legitimiran za takšno odškodninsko tožbo, lahko bi bil le stranski intervenient. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegov zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je obrazložilo razloge, zaradi katerih šteje, da prvi tožnik ni aktivno legitimiran, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Utemeljena pa je pritožba drugega tožnika, saj je sodišče napačno zaključilo, da je le-ta izgubil legitimacijo iz razlogov, ker je tožena stranka tekom postopka svoje stanovanje prodala tretji osebi. Dejstvo, da se nepremičnina v teku trajanja postopka odtuji, ni razlog za zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 190. čl. ZPP, ki določa, da če katera od strank odtuji stvari ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Že iz teh razlogov je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Tožeča stranka pa tudi pravilno opozarja na trditve tožene stranke v pripravljalnem spisu, kjer je tožena stranka povedala, da je prodala samo stanovanje, ne pa tudi prostorov, ki so predmet tega postopka. Tudi iz tega razloga sodišče ne bi smelo zahtevka zavrniti. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno povzelo vsebino, oz. izjavo tožene stranke, saj glede na to, da tožena stranka v pripravljalnem spisu zatrjuje, da tega prostora ni prodala, še vedno zatrjuje, da ga ima v posesti, in ker tožnik zatrjuje, da je ta prostor njegov, utemeljeno zahteva od tožene stranke izročitev tega prostora v skladu s 37. čl. ZTLR.

Namen ureditve po 190. čl. ZPP je v zavarovanju položaja tožnika. Nujno je treba preprečiti, da bi se toženec obsodbe v pravdnem postopku, npr. za izročitev določene stvari, ob lastninski tožbi lastnika preprosto rešil tako, da bi med pravdo stvar odtujil tretji osebi, nato pa ugovarjal, da nima stvari več v posesti in da zato lastninska tožba ne more biti naslovljena nanj. Odtujitev stvari, o kateri teče pravda pomeni naknadno ločitev procesne legitimacije od stvarne. Odtujitev stvari med pravdo lahko povzroči, da stvarna legitimacija, ali aktivna ali pasivna, preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika, vendar kljub temu ostane procesna legitimacija. Zato je sodišče dolžno, da pravdo konča, ne da bi pri tem upoštevalo, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije. Če bo torej ugotovilo, da je bila stvarna legitimacija podana med prvotnima strankama, bo zahtevku ugodilo, ne glede na odtujitev med pravdo. Posledica 190. čl. ZPP je, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno, z učinkom pravnomočnosti, učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, zato dejanskega stanja v smeri, ko ga določa 190. čl. ZPP ni raziskalo in je bilo potrebno iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču v ponovno odločanje (ZPP čl. 355). Podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče napačno povzelo izjavo toženca v delu, ko je izrecno navedel in povedal, da tega prostora ni odtujil ( ZPP čl.354).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških v delu, ki se nanaša na drugega tožnika. Prvi tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, stroški pritožbenega postopka drugega tožnika pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi te zadeve, zato toženec sam nosi te stroške (ZPP čl. 165, 154).