VSC sodba Cp 1818/2006

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29.8.2006 zavrnilo tožbena zahtevka tožnika F. L., s katerim je ta od tožene stranke M. L. zahteval plačilo zneska 754.500,00 SIT s pripadki in izročitev določenih premičnin, ki se nahajajo v stanovanjski hiši R. u. ..., Š. v S. d. Sodišče je s sodbo odločilo tudi o stroških pravdnega postopka in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 421.500,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odst. 338. čl. ZPP pritožil tožnik. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegovim tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podredno predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajal, da sodba temelji na pričevanjih tožene stranke in neverodostojne priče U. L., pa tudi na številnih vprašanjih, na katera bi moral dati odgovor tožnik, vendar pa mu s strani sodišča niso bila postavljena. Telefonski priključek, v zvezi s katerim je zahteval uporabnino, je tožnik pridobil v takratno stanovanje v V. s posredovanjem njegovega delodajalca zaradi narave tožnikovega dela pri tem delodajalcu, s posredovanjem le-tega pa je bil ta priključek prestavljen v Š. Zato je bil ta priključek vedno tožnikova last in ni bil namenjen družinski uporabi. Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanja toženke in njene priče zmotno ugotovilo, da je tožnik vseskozi imel prost vstop v hišo. Posest ključa še tega ne pomeni. Družba I. d.o.o. je imela svojo opremo v posebnem prostoru v hiši, za kar je toženka vedela, vedela pa je tudi to, da je pohištvo last družbe. Družba I. d.o.o. je poslovala, do izbrisa pa je prišlo zato, ker ni bilo podanih osnovnih pogojev za poslovanje, to je opreme. V zvezi z zahtevkom tožnika na izročitev premičnin, to je plošč, kaset, knjig in drugih drobnarij, sodišče ne omenja tožnikovega predloga v pripravljalnem spisu z dne 26.4.2004. Oprema, to je raztegljiv rjav kavč, sestavljivi pohištveni elementi za dnevno sobo, garderobna omara, omarica za čevlje, stenski obešalnik, zamrzovalna omara, so bili prepeljani iz stanovanja v V., ki ga je dobil tožnik leta 1990, v tožnikovo hišo v Š., v katero se je preselil. Zato vso to pohištvo ne more šteti za skupno premoženje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da s toženko ni bilo izvenzakonske oziroma ekonomske skupnosti. Že od leta 1988 pa vse do leta 1996 je imel tožnik razmerje z drugo partnerko S., s katero je preživel večino prostega časa, to partnerko pa je leta 1997 nadomestil s sedanjo ženo, s katero sta se spoznala leta 1996. Tako bi lahko le druženje s S. šteli za izvenzakonsko skupnost. V Š. je hodil le spat in urejat osebne stvari in garderobo. Tožnik je sicer plačeval vse položnice zato, ker je bil bolje situiran, pa tudi pospravljal ni skupnih prostorov. Že tekom postopka je tožnik povedal, da je priča U. L. neverodostojna in naj se je ne vabi, pa mu ni bilo ugodeno. Ta priča je povedala kup laži, to pa zato, ker živi v skupnem gospodinjstvu s toženko in je od nje v celoti odvisna, njeno pričanje, če bi to lahko škodilo toženki, pa bi zanjo imelo hude posledice.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tista, ki mora zatrjevati in dokazati svoje trditve, da bi lahko s svojim zahtevkom uspela. Tako je v primerih, ko tožeča stranka zahteva uporabnino za uporabo njenih stvari (za kar ji sicer pravno podlago daje določba čl. 219 ZOR) dolžna zatrjevati in dokazati, da je tožena stranka uporabljala tožničine stvari in imela z uporabo le-teh takšno korist, kot jo zatrjuje in dokazuje tožeča stranka, ki je do nadomestila takšne koristi tudi upravičena. Sodišče prve stopnje je tožnikov tovrstni zahtevek (katerega pravno podlago je pravilno opredelilo) zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je toženka uporabljala telefax ter, da bi z uporabo telefonskega priključka, za katerega je sicer sama plačevala naročnino in od uporabe ostale opreme (dveh umetniških slik, ene skulpture ter tridelne vitrine in dvodelne komode) imela korist in kakšno. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da pravna prednica tožnika, družba I. d.o.o., ki je bila vse do svojega izbrisa iz sodnega registra leta 2001 lastnica teh stvari, in je imela na naslovu bivališča toženke svoj sedež, ni poslovala. Tudi po prenehanju te firme pa tožnik kot (eden) od njenih pravnih naslednikov, teh stvari tudi ni uporabljal, čeprav je imel ključ od hiše in dostop do teh stvari, zato pa prikrajšanja niti firma I. d.o.o., niti po njenem prenehanju tožnik v zvezi s temi stvarmi nista mogla utrpeti. V zvezi z navedenimi nasilnimi razlogi sodišča za njegovo odločitev o zavrnitvi navedenega zahtevka pritožnik v pritožbi poudarja svojo lastninsko pravico na teh stvareh, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in zmotnost zaključka sodišča, da mu je dejstvo, da je imel ključ od hiše, v kateri so te stvari bile, omogočalo tudi dostop do teh stvari. Ostalih bistvenih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so temu narekovali zavrnitev tega zahtevka in ki so kot taki pravilni, pa pritožnik pritožbeno ni izpodbijal. Zato pa pritožnikova pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zahtevku za nadomestilo uporabnine ne more omajati pravilnost takšne odločitve sodišča prve stopnje.

Tudi sicer pa so pritožbeni očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje dejstvo, da firma I. d.o.o. nikoli ni poslovala, ugotovilo na podlagi izpovedbe toženke in njenega sina, neresnični. Da ta firma nikoli ni poslovala je namreč zaslišan kot stranka na naroku dne 17.4.2003 povedal tudi sam tožnik.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na izročitev premičnin, je sodišče prve stopnje v zvezi s tistim delom tožnikovega zahtevka, v katerem je zahteval izročitev kaset, plošč in drugih drobnarij, v drugem odstavku na strani 8 sodbe izrecno zapisalo, da je tožnika v zvezi s tem delom zahtevka zaradi nedoločno opredeljenih predmetov večkrat pozvalo, da zahtevek popravi, pa tega ni storil, sklicujoč se na to, da se vseh stvari natančno ne spomni. To pa je tudi vsebina tožnikovih trditev v njegovi vlogi z dne 26.4.2006, ki jo je ta podal v zvezi s temi predmeti. V navedeni vlogi je sicer v zvezi s takšnimi navedbami tožnik tudi predlagal, “da se ob prevzemu sporazumno preveri, kdo je česa lastnik”, vendar takšen sicer nejasen zapis pomanjkljivosti tožnikove tožbe v tem delu ne odpravlja. Zato pa takšnemu zahtevku sodišče tudi ne bi moglo ugoditi. Torej se glede na navedeno pritožnikovi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje sicer spregledalo njegovo vlogo z dne 26.4.2004, izkažejo kot neutemeljeni.

Na opredelitev premoženja zakoncev kot skupnega premoženja, ne vpliva to, od kod so bili predmeti skupnega premoženja preseljeni, ampak na kakšen način so bili ti pridobljeni. Če so bili ti pridobljeni v času trajanja zakonske zveze zakoncev z delom (lahko tudi le enega od zakoncev), ti predmeti predstavljajo njuno skupno premoženje (II. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR). Enake pravne posledice na premoženjskem področju pa ima na takšen način pridobljeno tudi premoženje izvenzakonskih partnerjev (I. odst. 12. čl. ZZZDR), to je moškega in ženske, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, če v tem času ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza, če bi med njima obstajala, neveljavna. Že iz tožbenih trditev tožnika izhaja, da je zakonska zveza med pravdnima strankama trajala od leta 1969 do januarja leta 1992. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedbe toženke, sina pravdnih strank U. L. in dopisov, ki jih je v času po formalni razvezi zakonske zveze pravdnih strank napisal tožnik, delno pa tudi na podlagi izpovedbe samega tožnika, ugotovilo, da sta pravdni stranki kljub razvezi zakonske zveze leta 1992 še naprej živeli skupaj v stanovanjski hiši, v katero sta se z družino preselila iz V. leta 1987. Tako sta kljub razvezi zakonske zveze pravdni stranki še naprej živeli v skupnem gospodinjstvu, v katerem je toženka tožniku kuhala in prala, družina je skupaj jedla, tožnica in toženec sta skupaj spala in skupaj hodila na obiske k znancem in na počitnice. Glede na to, da je bilo nesporno ugotovljeno, da se je tožnik šele leta 1997 ponovno poročil, dejstvo nove sklenjene zakonske zveze v obdobju skupnega življenja pravdnih strank od leta 1992 do 1997 tudi ni mogel biti razlog, ki bi sicer kazal na obstoj razloga, zaradi katerega bi bila njuna življenjska skupnost v smislu izvenzakonske skupnosti neveljavna. Ob takšnih ugotovitvah pa so prepričljivi dokazni zaključki sodišča prve stopnje o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnikom in toženko tudi v času po razvezi njune zakonske zveze pa vse do leta 1997. Pritožnik prepričljivosti takšnih dokaznih zaključkov s sklicevanjem na prostočasno druženje z drugo žensko in o neverodostojnosti izpovedbe sina zaradi njegove ekonomske odvisnosti od toženke ne more omajati, s pritožbenim zatrjevanjem, da je v tem času plačeval tudi vse položnice, pa pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o izvenzakonski skupnosti ne zanika, ampak potrjuje. Delitev družinskih obveznosti, kamor spadajo tudi stroški življenja družine in opravljanje opravil kot je pospravljanje, je ena od pomembnih značilnosti vsake izvenzakonske oziroma zakonske skupnosti.

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so sestavljeni pohištveni elementi za dnevno sobo, garderobna omara, omarica za čevlje, viseči obešalnik, kuhinja Gorenje z vgradnimi aparati in zamrzovalna skrinja bili kupljeni v letih od 1987 do leta 1997, torej v času obstoja zakonske zveze med pravdnima strankama (od leta 1987 do leta 1992) oziroma izvenzakonske skupnosti (od leta 1992 do leta 1997) in da tožnik ni niti zatrjeval, niti z ničemer dokazal, da ti predmeti ne bi bili pridobljeni z delom oziroma rezultati dela pravdnih strank v tem času, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožnikov zahtevek na izročitev takšnih predmetov od toženke zavrnilo. S skupnim premoženjem lahko namreč zakonca (če ga sicer sporazumno ne razdelita oziroma ne dosežeta delitve tega med njiju v nepravdnem postopku) upravljata in razpolagata le skupno in sporazumno (I. odst. 52. čl. ZZZDR), zato pa tožnik ne more toženke izključiti iz njene souporabe teh predmetov skupnega premoženja s tem, da zahteva, da mu jih izroči. S tem pa se izkažejo tudi pritožbene trditve pritožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o njegovem zahtevku na izročitev premičnin kot neutemeljene.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdajo izpodbijane sodbe niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.