VSC sklep Cp 779/2007

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki do pravnomočnosti tega pravdnega postopka prepovedalo razpolaganje s celotnim denarnim zneskom, do katerega bo upravičen v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Celju pod opr. št. In 2004/261, prepoved pa se izvršili z obvestilom s prepovedjo Okrajnemu sodišču v Celju pod opr. št. In 2004/261, da toženi stranki izplača katerikoli znesek, do katerega bi bil dolžnik upravičen iz izvršilnega postopka po opr. št. In 2004/261.

Zoper sklep se je tožeča stranka pritožila in izpodbijala sklep v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka navaja, da obsega zavarovanja v predlogu za začasno odredbo ni mogla natančno določiti po znesku, ker niti tožeči stranki niti sodišču, ki vodi izvršilni postopek In 2004/261, v trenutni fazi postopka ni znan znesek, do katerega bo morebiti upravičen toženec kot dolžnik, zato sodišče tožeči stranki neutemeljeno očita, da ni upoštevala načela sorazmernosti, tožeča stranka ima nenazadnje do tožene stranke terjatev v višini 3.320.629,50 SIT, poleg tega, pa ni mogoče realno pričakovati, da bi tožena stranka v izvršilnem postopku po poplačilu upnikov prejela večji znesek, kot ga dolguje tožeči stranki. Tožeča stranka nadalje navaja, da prepoved toženi stranki, da razpolaga z denarnim zneskom, do katerega bo upravičena v izvršbi, ni mogoče izvršiti drugače, kot z obvestilom sodišču, ki vodi izvršbo ter, da ne gre za neprimerno sredstvo zavarovanja. Tožeča stranka je tudi podala modifikacijo predloga za izvršbo, tako da v 2. odstavku predloga za izdajo začasne odredbe dodaja, da se toženi stranki do pravnomočnosti pravdnega postopka prepoveduje izplačilo kateregakoli zneska, do katerega bo še morebiti upravičena v izvršbi. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da modificiranem predlogu za začasno odredbo ugodi, toženi stranki pa naloži stroške tožeče stranka v zvezi s predlogom za začasno odredbo in pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V zvezi z načelom sorazmernosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s tem, ko je predlagala, da se toženi stranki prepove razpolaganje s celotnim denarnim zneskom ter, da se ji prepove izplačilo kateregakoli zneska iz izvršilnega postopka, ni upoštevala načela sorazmernosti, hkrati pa je tudi presodilo, da sodišče predlogu, ki ne opredeljuje obsega zavarovanja denarne terjatve, ne more ugoditi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. V 3. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je določen obseg izvršbe in zavarovanja. Izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Obseg zavarovanja sicer ne more predstavljati prepoved razpolaganja s celotnim zneskom oziroma prepoved izplačila kateregakoli zneska iz izvršilnega postopka, vendar pa je tožnik v tožbi navedel, da zahteva vračilo kupnine v višini 3.320.629,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.06.2001 in je na ta način določil obseg zavarovanja svoje terjatve. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje v takšnem obsegu lahko ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, v preostalem delu pa predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Glede na navedeno je podana kršitev 355. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP.

V zvezi s sredstvom zavarovanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obvestilo o prepovedi izplačila kateregakoli zneska, do katerega bi bila tožena stranka upravičena kot dolžnik v izvršilnem postopku, neprimerno sredstvo zavarovanja, ker je v 4. odst. 208. čl. ZIZ določeno, da sodišče v postopku izvršbe na nepremičnine pri poplačilu morebitni ostanek kupnine vrne dolžniku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Po 271. čl. ZIZ sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Z dikcijo „zlasti pa“ so primeroma naštete vrste začasnih odredb v zavarovanje denarnih terjatev. Tako je po oceni pritožbenega sodišča lahko ena izmed vrst začasnih odredb tudi ta, da se dolžniku prepove razpolaganje z denarnim zneskom, ki se izvrši z obvestilom izvršilnemu sodišču, da dolžniku ne izplača znesek do katerega bi bil upravičen. Glede na navedeno je podana kršitev 355. čl. ZPP.

Iz zgoraj navedenih razlogov je potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe v smislu zgoraj podanih navedb.

Sodišče druge stopnje glede modifikacije predloga za izdajo začasne odredbe še ugotavlja, da je le-ta nedovoljena, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. čl. ZPP), katere v pritožbenem postopku ni dopustno obravnavati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu III. odst. 165. čl. ZPP.