VSK sodba Cp 603/2007

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: (1.) da je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki mesečno preživnino 208,65 EUR od 19.07.2006 dalje, (2.) da je do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke tožena stranka dolžna plačati v 15-ih dneh, v bodoče dospele obroke pa najkasneje do vsakega 5. v mesecu v naprej, do prve uskladitve preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije in obvestilu CSD in (3.) da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 212,79 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče potrebe tožeče stranke ocenilo v višini 80% povprečne plače v RS, kar je pretirano. Tudi sicer tožeča stranka nima vseh stroškov, ki jih je sodišče navedlo v svoji sodbi in npr. ne plačuje stroškov za položnice doma. Te zanjo plačujejo ostali trije prebivalci v hiši, 1/3 tožena stranka. Prav tako sodišče ni pravilno ocenilo vsakodnevnih avtobusnih prevozov tožeče stranke v šolo. Tožnica šole ne obiskuje celo leto, tako da vsaj v času počitnic in praznikov (skupaj najmanj 4 mesece v letu) teh stroškov nima. Avtobusna karta za relacijo I.-T.-I. tudi ne znaša 10 EUR, temveč 7,5 EUR in tožeča stranka za avtobusne prevoze porabi mesečno v povprečju 100 EUR in ne 200 EUR, kot je naračunalo sodišče. Enako velja za šolsko prehrano, za katero v času počitnic in praznikov (skupaj najmanj 4 mesece) nima stroškov. Razdeljeno na celo leto znaša torej ta strošek cca 46,66 EUR mesečno in ne 70 EUR. Sodišče bi bilo lahko bolj skromno tudi pri oceni stroškov za obleko in obutev (62, 59 EUR), saj ne gre za nujno življenjsko potrebo. Ni potrebno, da ima tožeča stranka vsak mesec nova oblačila in tudi ni potrebno kupovati oblačil znanih blagovnih znamk. Letna poraba 750 EUR za oblačila in obutev je pretirana in bi bil primeren znesek 360 EUR letno oz. 20 EUR mesečno. Pretiran je tudi strošek za mobitel, ki presega 10 EUR mesečno. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške prehrane doma v višini 125 EUR, kar pomeni 30.000,00 SIT mesečno. Tožeča stranka sama je povedala, da ti stroški znašajo 1.000,00 SIT dnevno, ko se ne hrani v šoli. Glede na to, da se 8 mesecev hrani v šoli (po 20-krat na mesec) so ti stroški bistveno nižji in znašajo za 8 mesecev, ko je v šoli in je doma le 10 dni, 41,73 EUR na mesec, za čas 4 mesece, ko ni v šoli, pa res 125 EUR na mesec, torej povprečno 69,49 EUR na mesec. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da so stroški prehrane doma za tožečo stranko dejansko nižji, saj doma je hrano, ki jo kupuje tožena stranka in torej za prehrano doma ne porabi 125 EUR mesečno. Stroške prehrane je sodišče napačno računalo, saj je štelo, kot da v šolo hodi vse leto, obenem pa tudi, kot bi bila vse leto doma. Ob vsem navedenem se pokaže, da stroški tožeče stranke znašajo maksimalno 300 EUR mesečno, upoštevaje šolnino, ki ni nizka. Sodišče je torej napačno ocenilo stroške tožeče stranke in s tem napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sicer pa sodišče pozabi, da tožena stranka že prispeva za tožečo stranko, in sicer v obliki hrane, nadalje prispeva za 1/3 položnic, ki bi odpadle nanjo, prav tako tožeča stranka živi v stanovanju tožene stranke in ne plačuje najemnine. Samo za navedene stvari je prispevek tožene stranke izražen v denarju vsaj 200 EUR mesečno. Kot pravilno ugotavlja sodišče, tožeča stranka prejema štipendijo v višini cca 200 EUR mesečno. Za njene potrebe ji torej zmanjka cca 154 EUR mesečno. Ker tožena stranka zanjo prispeva v materialni obliki (položnice, hrana, stanovanje) cca 200 EUR mesečno, meni da bi morala zanjo nekaj prispevati tudi mati in ji torej kriti razliko v njenih potrebah. Sicer pa je znano, da študentje v prostem času delajo in tožena stranka meni, da je tudi njegova povsem zdrava hči pri 23 letih sposobna vsaj del počitnic nameniti za občasno delo in na tak način poskrbeti za dodatne priboljške, če jih želi imeti. Sicer pa je tožeča stranka v tožbi navedla, da znašajo njene potrebe 50.000,00 SIT in zahtevala preživnino v taki višini. V tožbi je zamolčala, da prejema štipendijo v približni višini 50.000,00 SIT, kot se je kasneje ugotovilo v dokaznem postopku. Glede na to, da je svoje potrebe v tožbi ocenila na znesek 50.000,00 SIT, bi ji za njihovo kritje povsem zadostovala štipendija, ki jo prejema. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti (2. odst. 123. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju: ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. čl. ZZZDR). Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljen očitek v pritožbi, da so potrebe preživninske upravičenke ugotovljene previsoko. Tako ne gre slediti pritožbi, ki na podlagi matematičnih izračunov izpodbija posamične postavke upravičenkinih potreb (konkretno stroške avtobusnih prevozov v kraj šolanja in nazaj domov ter stroške prehrane v šoli in doma), saj določanje preživnine ni gola matematična operacija. Ker se višina potreb otroka ocenjuje tudi ob upoštevanju življenjskega standarda staršev, ki so korist otroka dolžni postaviti pred svoje potrebe, je povsem nekritičen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo potrebe upravičenke za obleko in obutev v višini 62,59 EUR mesečno, ko pa pritožnik po lastni izjavi za svojo garderobo porabi 150 do 200 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju potreb upravičenke pravilno upoštevalo tudi stroške bivanja (delež položnic, ki odpade na tožečo stranko), ki jih preživnina zajema v skladu s 129.a čl. ZZZDR. Ob navedenem se izkaže kot nesprejemljiv zaključek pritožbe, da stroški tožnice znašajo maksimalno 300 EUR mesečno. Višina preživnine mora biti namreč takšna, da je sposobna zagotoviti otrokovo korist, ki terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe otroka, ki zahteva preživljanje, pri čemer potrebe ne predstavljajo le stroškov najosnovnejših sredstev za otrokovo preživetje, ampak jih je potrebno oceniti tako, da bo zagotovljen tudi uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Ob takšnem izhodišču pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje primerno ocenilo celokupno višino upravičenkinih potreb. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da potrebe tožeče stranke kot upravičenke ob odbitku štipendije znašajo še 428 EUR mesečno, da mesečni dohodek tožene stranke znaša povprečno 1.366 EUR in da je mati tožeče stranke v letu 2005 prejela zgolj 565.442,00 SIT (torej 47.120,00 SIT oz. 196,63 EUR mesečno), višina preživnine 208,65 EUR, ki jo je dolžna plačevati tožena stranka nikakor ni previsoka, temveč zanjo celo ugodna. Starši so namreč za preživljanje svojih otrok dolžni prispevati v sorazmerju s svojimi zmožnostmi, pri čemer v danem primeru v breme matere tožeče stranke, ki prejema neprimerljivo nižje dohodke od tožene stranke, odpade celo večji delež preživnine kot na toženo stranko. Ob upoštevanju navedenega se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri določanju preživnine ni upoštevalo, da tožena stranka za preživljanje tožeče stranke prispeva tudi v nematerialni obliki (hrana, nezaračunavanje najemnine). Sodišče prve stopnje je pri določanju višine preživnine tudi ustrezno upoštevalo štipendijo, ki ne glede na to, da je tožeča stranka v svoji tožbi (še) ni omenila, krije del in ne celoto ugotovljenih potreb tožeče stranke, kot to zmotno zaključuje pritožba. Ker je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju potreb upravičenke zajelo zgolj stroške njenih osnovnih življenjskih potreb (kot so stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve in izobraževanja), je brezpredmeten pritožbeni očitek, da je tožeča stranka z občasnimi deli dolžna sama poskrbeti za dodatne priboljške, ki jih sodišče prve stopnje pri oceni potreb upravičenke ni zajelo. Takšen pritožbeni očitek pa je nesprejemljiv tudi ob upoštevanju dejstva, da je sicer sama tožena stranka, ki ji mora biti prva skrb življenjski standard otroka, v okviru svojih mesečnih izdatkov izpostavila tudi strošek v višini 100 EUR za priboljške, kot je kava s prijatelji.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. čl. ZPP).