VSL sodba I Cp 4736/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 2.961,05 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo potrebna izvršba.

V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva od tožene stranke plačilo 793.978,86 EUR (prej 190.269.095,90 SIT s pp) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2002 dalje. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 7.805,21 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je sodišče o ugovoru zastaranja napačno odločilo, saj je klavzula v posojilnih pogodbah, da je tožena stranka dolžna vrniti posojilo v roku 2 dni po odpoklicu, klasična gospodarska klavzula, ki se pri gospodarskih pogodbah uporablja že vrsto let. Dolžnik pride v zamudo pri takem posojilu v kolikor posojilo ne vrne v roku dveh dni po prejemu odpoklica. Rok vračila posojila je določljiv in sta ga stranki določili s pogodbo. Sodišče si napačno razlaga določbo čl. 562 ZOR, ki ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker sta se stranki dogovorili za drugačen rok. Določba čl. 562 ZOR posega v določilo čl. 314 ZOR. Dospelost terjatve tožeče stranke je bila odvisna od pogoja, ki se je moral predhodno izpolniti in sicer je bil posojilodajalec dolžan odpoklicati posojilo. Nadalje tožnica navaja, da se o zastaranju v smislu določil čl. 364 ZOR nikoli nista dogovarjali. Napačno je tudi odločeno, da gre v primeru 30 pogodb o dolgoročnem kreditiranju za kapitalski vložek. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da pred 30.4.1994 niso veljala določila ZGD, saj je slednji začel veljati 10.7.1993, do takrat pa je veljal Zakon o podjetjih. Med strankama je nesporno, da sporna nakazila v nobenem primeru ne predstavljajo osnovnega kapitala družbe. Te obveznosti bi morale biti določene v pogodbi in statutu in ker tega ni bilo, ne more predstavljati dodatnih sredstev, ki jih družba zbira za svoje poslovanje. Tožnica kot edini ustanovitelj in družbenik tožene stranke nikoli ni prejela sklepa o zbiranju dodatnih sredstev po čl. 108 ZP in naknadnih vplačilih po določbi čl. 426 ZGD. V nadaljevanju pritožbe tožnica navaja in opisuje, da je šlo za dolgoročna posojila in da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni sledilo navedbam tožnice, da je računovodstvo tožene stranke napačno sestavilo bilance. Tožnica meni, da ni bila njena dolžnost predlagati izvedenca finančne stroke, saj pravilnost knjiženja ni bistvena za odločanje v tej zadevi, saj sta v letu 1997 pravdni stranki sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu, ki je zajemala vsa dana posojila. Tožnica nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotna ugotovitev, da tožnica ni dokazala terjatve s sporazumom, ko pa so posojilne pogodbe povsem samostojne pogodbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne njeno pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila med pravnim prednikom tožene stranke in tožnico sklenjena sporna posojilna pogodba "na odpoklic", kot je že bilo poudarjeno v predhodnem razveljavitvenem sklepu I Cp 1810/2004, to ne pomeni, da pogodbenika nista določila roka za vrnitev in se v takem primeru šteje rok za vrnitev posojila v primernem roku. V nobenem primeru pa stranki s pogodbo ne moreta določiti daljšega zastaralnega roka ali krajšega zastaralnega roka (1. odstavek čl. 364 ZOR). Določbe o zastaralnem roku so kogentne narave in je zato sporazum strank, ki je v nasprotju z določbami zakona ničen. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena 15.1.1997, tožba pa vložena 16.7.2002 po preteku 5-letnega zastaralnega roka (čl. 373 ZOR) je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja in se v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Nestrinjanje tožnice s stališčem pritožbenega sodišča ni pravno upoštevno in zaradi tega pritožba neutemeljena. Z ostalimi trditvami v pritožbi, da njen zahtevek ni zastaran zaradi vračila na odpoklic in da gre za običajne gospodarske pogodbe, tožnica hoče obiti kogentne določbe o prepovedi spremembe zastaralnega roka in odpovedi zastaranju, kar je v nasprotju z določbami ZOR (čl. 364 in 365) in zaradi tega pravno neupoštevno. Pri tem se neupoštevno sklicuje na čl. 314 ZOR. Po stališču tožnice v nobenem primeru ne bi moglo priti do zastaranja, saj se bi na tako pogodbo lahko skliceval tudi po več letih, kar bi vnašalo negotovost v pravni promet in gospodarsko poslovanje, kar je pravno nedopustno. Že iz teh razlogov je bilo neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo, ne da bi pritožbeno sodišče odgovarjalo na preostale obširne pritožbene navedbe v tej zadevi kot nepotrebne (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila in ji mora tožnica povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.