VSL sklep II Cpg 988/2006

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi in se predlog za izvršbo zavrne.
Upnik je dolžan dolžniku povrniti pritožbene stroške v znesku 39.600,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka) in odločilo, da dolžnik krije svoje stroške tega postopka (2. točka izreka).

Proti sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil dolžnik, ki zatrjuje, da je upnikova judikatna terjatev skladno s prvim odstavkom 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastarala. Tovrstne terjatve zastarajo v desetih letih od dneva pravnomočnosti sodne odločbe, s katero so bile ugotovljene, zastarajo pa tudi obresti, ki so zapadle v plačilo pred več kot tremi leti od datuma vložitve izvršilnega predloga. Predlaga, da se zavrne predlog za izvršbo v celoti oziroma podrejeno pa najmanj za vse obresti od glavnice, ki so dospele v plačilo do 1. 2. 2006. Podrejeno naj se upniku naloži povrnitev dolžnikovih stroškov za ugovor in pritožbo. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v L.), ocenilo kot obrazložen, saj je dolžnik ugovarjal zastaranje terjatve (ugovorni razlog iz 11. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Ugotovilo pa je, da ugovor ni utemeljen, ker naj bi desetletni rok za zastaranje terjatve pričel teči z dnem izvršljivosti sodbe 1996 in ne z dnem njene pravnomočnosti 1996, zaradi česar naj bi bil 2006 vložen predlog za izvršbo pravočasen.

Višje sodišče ugotavlja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje pravno zmotno. Prav ima pritožnik, da je desetletni rok za zastaranje terjatve iz izvršilnega naslova pričel teči naslednji dan po tem, ko je sodba postala pravnomočna (prim. 336. člen Obligacijskega zakonika, glej tudi Obligacijski zakonik s komentarjem, knjiga 2, stran 490), torej 1996. Takrat je namreč upnik pridobil pravico terjati izpolnitev obveznosti. Višje sodišče ob tem še pojasnjuje, da sta v konkretnem primeru, ko zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila vložena pritožba (na to ugotovitev kažeta datum njene izdaje - 1995 in datum njene pravnomočnosti - . 1996), pritožbeni rok in rok za prostovoljno izpolnitev terjatve pa sta bila enaka (8 dni), pravnomočnost in izvršljivost nastopili celo istega dne, zato je potrdilo o izvršljivosti na sodbi očitno napačno. Ob ugotovitvi začetka teka desetletnega zastaralnega roka dne 25. 1. 1996 dolžnik torej utemeljeno ugovarja, da je terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo 1. 2. 2006 že zastarala in je tako podan razlog, ki preprečuje izvršbo.

Višje sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

Dolžnik je s pritožbo uspel, zato mu je upnik dolžan povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 39.600,00 SIT (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer za sestavo pritožbe 300 točk (po 6. točki Tar. št. 27 Odvetniške tarife - OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 33.000,00 SIT, in 20% davek na dodano vrednost v znesku 6.600,00 SIT (2. člen OT). Višje sodišče upniku ni priznalo stroškov za sestavo pritožbe nad zneskom 33.000.00 SIT, ker upnik do teh stroškov na podlagi po 6. točki Tar. št. 27 OT ni upravičen, prav tako pa ni odmerilo sodne takse, saj upnik ni izkazal, da mu je ta strošek nastal.