VSK sodba I Cp 510/2006

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka J. B. dolžna plačati tožeči stranki znesek 202.759,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za znesek 180.218,50 SIT od 21.3.2005 dalje do plačila in za znesek 22.541,00 SIT od 29.3.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). V drugi točki izreka je sodišče odločilo o pravdnih stroških, ki jih je v znesku 45.896,00 SIT tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči, ali da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je prepričana, da v sodnem postopku ni dokazano, da je povzročila navedeno škodo, saj je sodišče oprlo svojo odločitev zgolj na navedbe tožeče stranke in priče, medtem ko ga druge navedbe in dokazi niso zanimali in jih ni upoštevalo oziroma izvedlo. Sodišče je tako vpogledalo črnobele fotografije osebnega avtomobila priče D. L. ter barvne fotografije avtomobila toženca in na njihovi podlagi sklepalo, da je 25 centimetrska praska na odbijaču avtomobila toženca dokaz, da je do trka res prišlo. Ko pa je pooblaščenka toženca sodišču predložila fotografije popolnoma enakih avtomobilov in opozorila na višino poškodbe na avtomobilu priče in višino poškodbe na avtomobilu toženca, ki sta povsem različni, je sodišče pooblaščenko grobo zavrnilo, da sodišče ni izvedenec tehnične stroke. Pooblaščenka je prepričana, da za ugotovitev višine trka ni potreben izvedenec, vsekakor pa je izvedenec potreben za trditev sodišča o trdoti materiala avtomobilskih vrat, ki ga sodišče opredeli kot notorno dejstvo. Poleg tega je pri vodenju postopka potrebno upoštevati načelo ekonomičnosti in racionalnosti postopka, dragi izvedenci, ki bi ugotavljali zgolj višino trka, pa ne pomenijo racionalnega postopka. Predlog za izvedenca bi bil še toliko bolj neupravičen iz razloga, ker je za odločitev v tem postopku bistveno krivdno ravnanje toženca, ki pa je bilo že z drugimi dokazi (pričo D.) ovrženo. Toženec se je namreč tistega dne res nahajal v K., vendar ni zapustil kraja dogodka, ne da bi oškodovanki povedal za svoje ime in naslov, temveč za sam dogodek sploh ni vedel in še vedno ne ve, sodišče pa ga tudi ni uspelo brez dvomov ugotoviti. Glede zaslišanja toženca kot stranke pritožba navaja, da so navedbe toženca v odgovoru na tožbo, ki ga je podal sam in v dokaznih predlogih po njegovem prepričanju toliko vredne. Dalje pritožba navaja, da je sodišče sodbo takoj razglasilo, pri tem pa razlogov sodbe, kot to zahteva ZPP, strankam ni sporočilo, pa tudi sicer so ti razlogi pomanjkljivo navedeni v pisnem odpravku sodbe. Namreč, ko sodišče za zapisom ugotovitve, da je zahtevek utemeljen, opiše dejansko stanje, ga opiše točno tako, kot je to navajala tožeča stranka in priča L. D. in celo ugotovi, da je toženec odpeljal s kraja nesreče, ne da bi pred tem nudil svoje podatke in pomoč pri prometni nesreči. Vsaj ta del, da je toženec odpeljal s kraja nesreče s tem, da zavestno ni dal podatkov in pomoči, ni dokazan. Celo priča L. D., katere pričanju daje sodišče sicer preveliko težo, je na glavni obravnavi dvakrat izjavila, da obstaja možnost, da toženec za trk ni vedel. Ob tem je naravnost smešno, zakaj bi nekdo v križišču najprej zapeljal nazaj in potem takoj naprej ter da ga drugi udeleženec ne bi dohitel, ko je zapeljal za njim. Sodišče verjame na besedo tudi, da je oškodovanka glasno hupala in s tem opozarjala na premik, napačni podatki oškodovanke o času trka in času prijave na policiji pa sodišča ne motijo, kot ga tudi ne moti dejstvo, da je oškodovanka svoj avtomobil popravljala čez nekaj mesecev in da so fotografije njenega avtomobila nastale nekaj mesecev po nezgodi. V vmesnem času je oškodovanka lahko imela več nezgod in ravno zato sodišče ne bi smelo zavrniti primerjave fotografij vozil in ugotovitve višine trka glede na skoraj nevidno prasko na vozilu toženca, ki je znatno niže od poškodbe vozila oškodovanca. Zato je tudi neprimerna trditev sodišča, da dejstva in dokazi jasno potrjujejo, da je do nesreče prišlo med voziloma strank. Četudi bi do nezgode red prišlo, pri čemer je toženec ne more priznati, ker zanjo ne ve in z gotovostjo trdi, da je ni bilo, potem do pobega s kraja dogodka ni prišlo niti zavestni niti iz malomarnosti. To pa pomeni, da odpade še drugi pravni temelj, na katerega se sodišče pri svoji odločitvi sklicuje in to je obligacijsko razmerje strank - splošni pogoji zavarovanja AO 03 - 3. člen, 7. točka oziroma 7. točka 3. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP. Razlogovanje sodišča o približno enakem času, ki sta ga navajali stranki, ne vzdrži resne presoje, kot tudi ne trditev sodišča, da se da iz pregleda obeh vozil nedvomno sklepati, da je prometno nesrečo povzročilo toženčevo vozilo, saj temu ni tako, zlasti ne s primerjavo fotografij v spisu. Toženec ne zanika sledi tanke črtice poškodbe na svojem blatniku, zanika pa, da je ta poškodba posledica trka z vozilom oškodovanke, ker je to že na prvi pogled nemogoče. Ne vzdrži tudi razlaga sodišča, da je verodostojna priča, ker je zavarovalnino že dobila plačano, saj pooblaščenka iz lastnih izkušenj trdi, da bi zavarovalnica v primeru neupravičenega plačila, zahtevala povrnitev plačila odškodnine. Resne presoje tudi ne bi smela vzdržati trditev sodišča, da bi moral toženec z izvedencem dokazovati, da brezbarvna črtica na blatniku njegovega avtomobila ni povezana z luknjami v vratih avtomobila oškodovanke, saj bi po oceni toženca to lahko ugotovil vsak odrasel človek. Odločba Sodnika za prekrške o ustavitvi postopka zaradi abolicije pa tudi ni dokaz, da je bil udeležen v nezgodi ali celo povzročitelj nezgode. Ko se sodišče v obrazložitvi sklicuje na temelj zahtevka - splošne pogoje zavarovanja AO 03 in ZOZP, smatra za dokazano, da je toženec ravnal točno tako, kot po zadevnih normah ne bi smel in je zato tožnici dolžan povrniti škodo, pri tem pa sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, da bi bil temelj za plačilo škode podan in tudi ne kakšna je višina škode, pač pa je samo sledilo navedbam tožeče stranke. Pri tem pa iz opisanega pomanjkljivega postopka verjetno izhaja, da toženec nezgode sploh ni povzročil oziroma se je ni zavedal. Nekdo, ki nezgode ne povzroči ali sploh ne ve, da jo je povzročil, ne more zapustiti kraja dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke o zavarovanju, saj ni bil udeležen v nezgodi oziroma zanjo sploh ne ve. Objektivne odgovornosti pa zakon za take primere ne zahteva.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in v njem pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo, ki je po njenem mnenju pravilna in zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo gmotne škode, nastale iz prometne nezgode. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo, in je nato na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožba tako nima prav, ko pravi, da v sodnem postopku ni dokazano, da je tožena stranka povzročila predmetno škodo. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je dne 15.5.2004 med avtomobilom toženca in L. D. prišlo do prometne nesreče tako, da je toženec v križišču stare in nove Š. c., razvrščen za zavijanje v desno, prestavil v vzvratno prestavo in zapeljal nazaj ter z zadnjim levim delom trčil v zadnja leva vrata D., ki je bila v križišču razvrščena za zavijanje v levo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je celovita ter prepričljiva in pritožba nima prav, ko pravi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na navedbe tožeče stranke in priče L. D., saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, katere navedbe in dokaze je prvostopenjsko sodišče presojalo in je tudi obrazložilo, zakaj ni upoštevalo navedb toženca o tem, da do nesreče ni prišlo, z navedenimi razlogi pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni dokazano, da je toženec odpeljal s kraja nesreče s tem, da zavestno ni posredoval svojih osebnih podatkov, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo, da je o tem vprašanju odločilo na podlagi dokazov in navedb, iz katerih izhaja, da je toženec nesrečo moral zaznati in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Dokazno breme glede zavedanja prometne nesreče se je namreč prevalilo na toženca, slednji pa tega, da za prometno nesrečo ni vedel, ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da dejstvo o trdoti materiala avtomobilskih vrat ni splošno znano dejstvo, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, vendar pa pri tem ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni oprlo na navedeno trditev in zato ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, enako pa velja tudi za dejstvo, da sodišče ni takoj po razglasitvi sodbe na kratko sporočilo razlogov sodbe. Ostale pritožbene navedbe so po oceni pritožbenega sodišča za odločitev pravno neupoštevne in jih ni presojalo.

Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa sama krije tudi tožeča stranka (1. odst. 155. člena ZPP).