VSK sklep II Cpg 262/2006

Pritožba tretjega - družbe P. d.o.o. se zavrne in p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor družbe P. d.o.o., ki ga je ta vložila kot ugovor tretjega zoper sklep o dovolitvi izvršbe na dolžnikov solastninski delež do 1/2 nepremičnine vpisane v lastninskem listu B-5 pri zemljiškoknjižnem vložku št. E 26 k.o. N.(enosobno stanovanje št. 4 s kletjo št. 4 na naslovu C.). Hkrati s tem pa je tudi zavrnilo predlog te družbe za odlog izvršbe.

Zoper ta sklep se je pritožil tretji po svoji takratni pooblaščenki odv. K.M. in predlagal njegovo "odpravo" ter zavrnitev upnikovega predloga. V pritožbi navaja, da je navedena nepremičnina dejansko last tretjega, to je družbe P. d.o.o. in ne dolžnika, ki je bil sicer kot solastnik še vedno vpisan v zemljiški knjigi v času zaznambe sklepa o izvršbi. Najkasneje od dneva prejema ugovora družbe kot tretje osebe pa so upniki seznanjeni s tem, da je dolžnik s prodajno pogodbo predmetno stanovanje odsvojil. To pa pomeni, da vse od tedaj dalje upniki niso v dobri veri in vedo, da zahtevajo prodajo stanovanja, ki ni v posesti in v lasti dolžnika. Predlog za vpis v zemljiško knjigo pa je pritožnica vložila takoj, ko je izvedela za predmetni postopek. Vsem upnikom, s katerimi je dolžnik posloval kot s.p. je bilo poznano njegovo premoženjsko stanje ter dejstvo prodaje in preselitve kraja stalnega bivališča. Šele ko so opazili, da v zemljiški knjigi prepis lastninske pravice ni izveden, so izvršbo predlagali na predmetno stanovanje. Vse to pa pomeni, da upniki zahtevajo prodajo stanovanje, ki je dejanska last pritožnice in ne dolžnika. S tem pa bo prav gotovo povzročena škoda, ki jo bo pritožnica od upnikov dodatno uveljavljala s tožbo. Pritožnica je tudi skušala po vložitvi ugovora doseči dogovor glede plačila, ki bi ga izvršila sama upniku M d.o.o., pa jo je ta kar zavrnil. Pritožnici je nerazumljivo, da sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je podana predpostavka verjetnosti obstoja nenadomestljive škode. Četudi je škodo moč nadomestiti s plačilom ustrezne odškodnine, denar v obliki odškodnine ne bi nadomestil dejstva posesti in lastnine istega stanovanja, saj je stanovanje zasedeno. V njem prebiva že vse od nakupa, štiričlanska družina. Zato tudi meni, da so izpolnjeni prav vsi pogoji za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da temelji odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor tretjega - družbe P. d.o.o. zavrne, na določbah 2.odst. 65.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po teh zakonskih določbah namreč sodišče ugovor zavrne, če upnik v danem roku izjavi, da mu nasprotuje. V izpodbijanem sklepu je sodišče ugotovilo, da sta upnika ugovoru družbe P. d.o.o. nasprotovala in tega dejstva pritožnik v pritožbi sploh ne izpodbija. Ker pa že to dejstvo zadostuje za zavrnitev ugovora, so vse ostale pritožničine navedbe pravno nerelevantne.

Neutemeljena pa je tudi pritožba v tistem delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge s katerimi je že sodišče prve stopnje opozorilo, da pritožnik niti ni pravno upoštevno izkazal obstoja svoje lastninske pravice na nepremičnini, za katero predlaga odlog izvršbe, niti ni izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zatrjevanje, da bo pritožnica pretrpela nenadomestljivo škodo, ker je stanovanje zasedeno, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje. Navedba, da v njem prebiva štiričlanska družina, ki tudi sicer sama po sebi še ne utemeljuje zaključkov o nenadomestljivi ali težko nadomestljivi škodi, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki glede na določilo 1.odst. 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi ne more biti upoštevna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.