VSC sodba Kp 151/2007

Pritožba zagovornice obdolženega I. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi I. P. je dolžan plačati 300 EUR povprečnine.

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi I. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146 KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je bilo še, da je obdolženi dolžan, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona v znesku 265,55 EUR in plačati povprečnino, odmerjeno na 500 EUR.

Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obdolženega I. P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa tudi odločbo sodišča prve stopnje o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V primeru pa, če bi se zdela sodišču druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje o dokazanosti obdolžencu očitanega kaznivega dejanja za pravilno meni, da bi bilo obdolžencu potrebno izreči sodni opomin.

Višji državni tožilec - svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije - Zunanjega oddelka v C. F. H. je z dopisom z dne 13.4.2007, št. Ktp /0/-II 73/07 sodišču druge stopnje podal izjavo, da skladno z določilom II. odstavka 445. člena ZKP v zvezi z vloženo pritožbo ne bo podal svojega predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sprejemljiva trditev pritožnice, da je sodišče prve stopnje v predmetni kazenski zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno tisto iz 8. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v dokazne namene prečitalo tudi disciplinski spis družbe F. d.o.o., voden proti obdolžencu v zvezi s sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem. Pritožnica meni, da gre za nedovoljen dokaz, katerega sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti iz razloga, ker obdolženi v disciplinskem postopku nima enakih pravic kot v kazenskem, zato tam dane izjave ne bi smele biti znane v tem postopku. Takšno stališče zagovornice nima opore v določilih kazenskega postopka. Prav iz nobenega določila ZKP namreč ne izhaja, da se disciplinski spis, voden proti obdolžencu zaradi istega dogodka v kazenskem postopku, ne bi smel prečitati. Gre za enega izmed dokazov katerega je sodišče prve stopnje dolžno presojati skupaj z drugimi in pri tem ugotoviti ter upoštevati njegovo dokazno vrednost, tudi izjave katere so tam dali obdolženec in drugi v njem zaslišani.

Sodišče druge stopnje ne šteje za utemeljene tudi nadaljnje navedbe v vloženi pritožbi s katerimi pritožnica napada pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve in posledično pravilnost uporabe kazenskega zakona. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja, katerega izvršitveno dejanje se izkazuje v fizičnem napadu obdolženca na oškodovanca, posledice pa v fizični prizadetosti njegove telesne celovitosti, kot je slučaj v danem primeru, takšni, da ta še nima znakov telesnih poškodb po členu 133 KZ.

Pritožnici je sicer pritrditi, da ne le iz zagovora obdolženca ampak tudi izpovedi oškodovanca izhaja, da je bil D. V. tisti kateri je obdolženca ob njunem takratnem srečanju opozoril, da naj o njem ne širi govoric za katere je menil, da jih ta širi. Verjeti jima je, da sta pri tem izmenjala nekaj besed, kar bi bilo mogoče opredeliti kot prepir, saj so tudi drugi pojasnili, da sta bila glasna, čeprav vsebine njunega razgovora zaradi ropota niso slišali. Prav iz ničesar pa ne izhaja, da bi za tem med obema prišlo do medsebojnega pretepa in tega ni bilo potrebno ugotavljati, kot to zmotno meni pritožnica. Prav nobenega razloga ni za dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil zgolj obdolženi tisti kateri se je oškodovanca lotil fizično, ko celo obdolženi sam pove, da ga je odrinil, v posledici česar je ta padel na zadnjico. Vendar ni šlo zgolj za to. Ne le iz izpovedi oškodovanca, ampak tudi drugih zaslišanih je moč zanesljivo zaključiti, da je obdolženec oškodovanca res udarjal in mu potegnil čez obraz kapo ter ga prijel okoli vratu, kot se to zatrjuje v obtožbi. V prvi vrsti je to razvidno iz izpovedi priče R. R., pa ne le iz te. Tako kot ta priča je v okviru disciplinskega postopka dogodek opisala tudi priča S. L.. Res je, da ob zaslišanju v kazenskem postopku tega ni več ponovil, pa pri tem izjavil, da če je drugače povedal v disciplinskem postopku, naj se potem upošteva tista izjava (l. št. 82 spisa). To pa pomeni, da so priče v tem postopku res pričele spreminjati svoje izjave, kar je prav mogoče pripisati dejstvu, da gre za sodelavce ali vsaj dobre znance obdolženega, kateremu se niso hoteli zameriti. Prav mogoče je, da je k temu pripomoglo še kaj, morda to, da gre za nadrejenega delavca, pa tudi v pritožbi zatrjevana nacionalnost prič, v presojo česar se sodišču ni bilo potrebno spuščati, saj ta ne predstavlja tako pomembne okoliščine, da bi lahko pri presoji pretehtala. Prav ima sodišče prve stopnje, da tudi iz izpovedi drugih prič, kot so P. K. in V. Š., katera naj ne bi videla celotnega dogajanja med obdolžencem in oškodovancem izhaja, da sta videla, da je na tleh oškodovanec, obdolženi pa ob njem, pri čemer je najpomembneje to, da so prav obdolžencu preprečili, da bi prišel v nadaljnji fizični kontakt z D. V.. To pa dokončno potrjuje, da je bil napadalec v tem primeru obdolženi, kar izhaja tudi iz vedenja priče S. Š., kateri je kot predstavnik sindikata sodeloval v disciplinskem postopku.

Prav ta napad obdolženca na oškodovanca je pri slednjemu zapustil fizično prizadetost. Res je, kar trdi pritožnica, da se ta brez vsakega dvoma izkazuje v poškodbi palca njegove desne roke katera, čeprav ni videti razloga zakaj državni tožilec tega ni navedel v obtožnem aktu, dejansko ni predmet tega kazenskega postopka. Ostaja torej vprašanje dejanskega obstoja oteklin na levih sencih in zatilju glave ter bolečin na udarjenih mestih oškodovanca. Do udarjanja obdolženca s pestjo po glavi, rami in hrbtu oškodovanca, ko ni šlo le za dva udarca, kot to skuša prikazati pritožnica, je, kot je bilo zapisano v prejšnjem odstavku prišlo. Udarci kot so bili prizadejani tudi po mnenju v postopku postavljenega izvedenca sodnomedicinske stroke povzročijo udarnine in s tem tudi bolečine na teh delih telesa. Te je oškodovanec zatrjeval pri obeh pri njemu opravljenih zdravniških pregledih in je to zabeleženo tudi v zdravstveni dokumentaciji, čeprav pri pregledu pri specialistu dr. B. zgolj kot zatrjevanje pacienta. Pomeni pa, da tega, čeprav zunanjih znakov - oteklin ni zaznal, ne izključuje niti on. Ob tem pa je pomembnejše njegovo nadaljnje pojasnilo, da prav pri oceni obstoja manjših oteklin prihaja pri zdravnikih do različnih ocen. Gre torej za vprašanje subjektivnega zaznavanja, prav mogoče tudi dajanja večje pozornosti poškodbi, katera je potrebna zdravljenja, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje pomeni, da z izvidom zdravnika specialista ni z ničemer ovržena ugotovitev splošnega zdravnika, kateri je pri pregledu istega dne te otekline pri oškodovancu zaznal. Mnenje zdravnika specialista zato ni mogoče šteti za odločilnega, kot to meni izvedenec sodnomedicinske stroke, zlasti pa ne za razsojo odločilnega. To pa seveda pomeni, da so v ravnanju obdolženca podani vsi objektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja, katerega je sodišče prve stopnje tudi pravilno pravno opredelilo. Ob nadaljnjih pravilnih ugotovitvah je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana tudi v subjektivnem pogledu.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v njeni odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Tako kot sodišče prve stopnje tudi ono ugotavlja, da je obdolžencu izrečena pogojna obsodba primerna kazenska sankcija, saj je glede na njegovo dosedanje življenje moč pričakovati, da kaj podobnega v prihodnje ne bo več ponovil. V okviru te obsodbe pa sta bili obdolžencu odmerjeni tudi primerno visoka zagrožena kazen in preizkusna doba. Ni pa videti razloga po spremembi izpodbijane sodbe na način, da bi se obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izrekel sodni opomin. Obdolženec je v danem primeru vendarle pokazal nepravilen odnos do oškodovanca s tolikšno mero agresivnosti, da dejanja ni mogoče opredeliti kot posebno lahkega.

Zaradi povedanega pritožbi obdolženčeve zagovornice ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka ter premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi, kot jih je pri njemu ugotovilo sodišče prve stopnje.