VSC sodba PRp 213/2006

Ob pritožbi obdolženca se izpodbijana sodba o prekršku spremeni po uradni dolžnosti tako, da izrek v celoti poslej glasi:
"Obd. B. Z., je odgovoren za prekršek po 4. tč. I. odst. 11. čl. Zakona o prekrških zoper javni red in mir,ki ga je storil s tem, da je dne 18.03.2005 okoli 6.35 ure v prostorih stanovanja Z. na naslovu T. u. ... v C. ogrožal varnost oseb v zasebnem prostoru tako, da je med prepirom svojo mamo J. Z. prijel za roke in jo potisnil ob kuhinjski element, istega dne v istem stanovanju pa je okoli 11. 30 ure stopil do svoje matere in jo z roko udaril v ramo ter zraven grozil, da jo bo ubil, v kuhinji pa je stopil do svojega očeta H. Z. in ga z desno roko udaril po obrazu in nato še v trebuh, istega dne v istem stanovanju okoli 11.30 ure pa je stopil do svojega očeta in ga z roko stisnil za usta ter zraven grozil, da ga bo ubil ter se mu na podlagi istega zakonskega določila
izreče
globa v znesku 62,59 (dvainšestdeset 59/100) EUR.
Na podlagi V. odst. 144. čl. ZP-1 se obdolženca oprosti plačila stroškov postopka.
Obdolženec mora globo plačati v 30 dneh po prejemu te sodbe. V primeru neplačila se bo obdolženca prisililo k plačilu tako, da se bo določil uklonilni zapor, ki traja, dokler obdolženec ne plača globe, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora pa ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se ta izterja prisilno. Obdolženec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti", v nespremenjenih delih pa se izpodbijana sodba o prekršku potrdi in se v tem delu obdolženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. B. Z. spoznan za odgovornega dveh prekrškov, navedenih v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila enotna globa v znesku 30.000,00 SIT, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

Proti tej sodbi o prekršku se je pravočasno pritožil obdolženec in navajal, da mu sodišče ni omogočilo soočenja, da je bil on napadena oseba in zato smatra to sodbo za neutemeljeno, sicer pa si je priskrbel stanovanje in mir, žal pa je moral vzeti pravico v svoje roke.

Pritožbeno sodišče je moralo v izpodbijano sodbo o prekršku poseči po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da je bila v postopku na prvi stopnji storjena kršitev materialnega prava iz 5. tč. I. odst. 156. čl. Zakona o prekrških (ZP-1), na katero je pritožbeno sodišče na podlagi 159. čl. ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz obdolžilnega predloga P. p. C. z dne 18.03.2005 je namreč razvidno, da je bil obdolženec predlagan v postopek zaradi prekrška po 4. tč. I. odst. 11. čl. Zakona o prekrških zoper javni red in mir z opisom dejanskega stanu prekrška, kot je razviden iz navedenega obdolžilnega predloga. Prvostopno sodišče pa je obdolženca spoznalo za odgovornega dveh prekrškov po 4. tč. I. odst. 11. čl. Zakona o prekrških zoper javni red in mir, s čemer je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 spremenilo izpodbijano sodbo o prekršku tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, seveda pa je temu prilagodilo tudi opis dejanskega stanu prekrška in izrečeno globo.

Ni pa mogoče soglašati s pritožbeno navedbo, da obdolžencu ni bilo omogočeno soočenje, saj ga niti ni predlagal, za kar je imel možnost, ko je bil dne 18.03.2005 zaslišan pri Okrajnem sodišču v Celju. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na dokazni postopek, v katerem je zaslišalo J. Z., H. Z., A. Š. in B. S.. Opravilo je dokazno oceno tako zagovora obdolženca, kot tudi izpovedbe prič in zaključilo, da ne bo sledilo zagovoru obdolženca v delu, kjer se razlikuje od izpovedbe prič, kar je tudi obrazložilo in utemeljilo. Pritožbene navedbe, da je bil obdolženec napadena oseba, pritožbeno sodišče ne more sprejeti, saj obdolženec za takšno trditev ni ponudil nobenega dokaza, iz izvedenega dokaznega postopka pa je mogoče zaključiti kot je to storilo prvostopno sodišče. Še posebej pa ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je moral obdolženec vzeti pravico v svoje roke. Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, zaslišane priče pa so tudi bile opozorjene na posledice krive izpovedbe, oba zaslišana policista sta tudi brez razmerja do obdolženca in do oškodovancev, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih razlogov ne najde razloga za dvom v resničnost izpovedb. Obdolženčeva starša sta neodvisno drug od drugega zelo natančno opisala potek dogodkov, njuni izpovedbi sta tudi medsebojno skladni, medtem ko je obdolženčev zagovor in tudi pritožbene navedbe neprepričljiv in obdolženec za svoje trditve tudi ni ponudil nobenih dokazov. Zaradi tega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženec z ravnanjem kot je opisano v izreku te sodbe, uresničil vse zakonite znake očitanega prekrška, za katerega je tudi odgovoren s stopnjo, kot jo je ugotovilo in opredelilo prvostopno sodišče. Ker obdolženec v svoji pritožbi ni navedel nobenih drugih dokazov oz. okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče njegove pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku v odločitvi o kazenskih sankcijah je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi o prekršku izrečene kazenske sankcije spremenilo kot je to razvidno iz izreka te sodbe, ob upoštevanju vseh za odmero globe pomembnih okoliščin, kot so navedene in obrazložene v izpodbijani sodbi o prekršku.

Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku in zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno.

Ker je bilo v pritožbenem postopku delno odločeno v obdolženčevo korist, mu ne bo treba plačati stroškov pritožbenega postopka.