VSM sodba I Cp 1359/2007

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se delno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.817,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.980,57 EUR od 02.01.2007 do plačila in od 837,73 EUR od 11.04.2007 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.500,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.
V presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 837,73 EUR od 01.01.2007 do 10.04.2007 in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 1.980,57 EUR od 01.01.2007 do 02.01.2007 se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi 1. točka izpodbijane sodbe.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške 333,42 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo zavarovalnine 2.000,00 EUR s kapitaliziranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.02.2004 do 01.01.2007, obračunanih od tolarske protivrednosti 2.000,00 EUR na dan vložitve tožbe (474.624,00 SIT) v znesku 817,54 EUR in od 2.817,54 EUR zakonske zamudne obresti od 01.01.2007 do plačila. Delno je ugodilo podrejenemu zahtevku glede plačila 2.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri banka v kraju izpolnitve obrestuje devizne hranilne vloge na EUR na vpogled ter od 01.01.2007 do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od 474.624,00 SIT od 11.02.2004 do 31.12.2006 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi od tožene stranke zahteva plačilo zavarovalnine iz police življenjskega zavarovanja, ki je bila s pogodbo dogovorjena v tuji valuti, izplačilo pa v tolarski protivrednosti na dan plačila (četrti odstavek 15. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje tožene stranke - ZŽ-95/1).

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da zavarovalne vsote ni mogoče preračunati v domačo valuto niti ob zapadlosti zahtevka, ampak je mogoče zahtevati le njeno tolarsko protivrednost na dan plačila. Glede na tako stališče je dosodilo tudi zamudne obresti v višini obrestne mere, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge za EUR na vpogled.

Glede na nesporen temelj in s strani tožene stranke priznano višino tožbenega zahtevka 2.000,00 EUR ter zapadlost terjatve 11.02.2004 je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno in pravzaprav nesporno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v celoti.

Vsebina valutne klavzule je zgolj v tem, da pogodbeni stranki predmet denarne obveznosti določita z uporabo valorizacijske klavzule tako, da je odvisna od gibanja tečaja tuje valute, sama obveznost pa je bila plačljiva v tolarjih. To pa pomeni, da je z dnem zamude (299. člen Obligacijskega zakonika - OZ) tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo tolarskega zneska, objektivna posledica zamude pa je tek zakonskih zamudnih obresti. Te so različne glede na to, ali upnik zahteva plačilo zneska izraženega v tuji valuti ter plačljivega v tolarski protivrednosti (v tem primeru mu gredo vpogledne obresti) ali pa zahteva plačilo, ki je že izraženo v tolarjih (v tem primeru mu pripadajo zakonske zamudne obresti). Odločitev o tem je od dolžnikove zamude dalje in zaradi nje v upnikovih rokah, saj mu tolarski znesek od zamude dalje pripada in ga je upravičen zahtevati, obenem pa mu zaradi dolžnikovega protipravnega ravnanja tudi ni mogoče odreči, da je njegova terjatev še naprej zavarovana z valutno klavzulo. Pomembno je le to, da je tek obresti po eni ali drugi metodi usklajen s tem, na kakšen način je izražena glavnica. Tožnica je glavnico v obravnavani zadevi izrazila v tolarskem znesku, preračunanem po deviznem tečaju ob vložitvi tožbe, zato ji od tedaj dalje tudi pripadajo zakonske zamudne obresti (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 302/2006).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prišla v zamudo najkasneje 11.02.2004 in ji tako odtlej gredo tudi zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

Tožeča stranka je z vlogo z dne 11.04.2007 kapitalizirala do 01.01.2007 natekle zakonske zamudne obresti od tolarske glavnice in od tako obračunanih obresti zahtevala zakonske zamudne obresti od 01.01.2007 do plačila. Na podlagi določila 381. člena OZ je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice, ki se zavzema za tek zakonskih zamudnih obresti od kapitaliziranih obresti od 01.01.2007 do 10.04.2007, zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi od 01.01.2007 do 02.01.2007, saj so bile kapitalizirane obresti obračunane do 01.01.2007 in je ta dan v obračunu že zajet, zato gredo tožeči stranki nadaljnje zakonske zamudne obresti šele od 02.01.2007 dalje.

Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je sedaj, razen v neznatnem delu, uspela s primarnim tožbenim zahtevkom. Stroški tožeče stranke (odmera ni predmet pritožbene graje) znašajo 1.500,50 EUR, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške v tej višini (tretji odstavek 154., 163. in 155. člena ZPP).

Tožeča stranka je tudi s pritožbo uspela v pretežnem delu, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 375 točk za sestavo pritožbe (172,13 EUR) z 20 % DDV (34,43 EUR) in sodno takso za pritožbo (126,86 EUR), skupaj torej 333,42 EUR (tretji odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).