VSL sodba I Cpg 892/2005

I.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:
1. zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na parc. št. 66/1 in parc. št. 66/4, vpisani pri vl. št. 1484 ter parc. 68/2, vpisani pri vl. št. 1644, vse k.o. Z.;
2. tožeči stranki naloži, da toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrne 290.942,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.
II.
Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 361.870,00 SIT pritožbenih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nedopustnost izvršbe na parc. št. 66/1 in parc. št. 66/4, vpisani pri vl. št. 1484 ter parc. št. 68/2, vpisani pri vl. št. 1644, vse k.o. Z. (1. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila po zavrnitvi njegovega ugovora kot tretjega v izvršilnem postopku, v katerem je tožena stranka kot upnik zoper svojega dolžnika predlagala izvršbo na nepremičnine in sicer tretjinski delež parcelne št. 66/1 in 66/4, vpisani v vložek št. 1484 in parcelne št. 68/2, vpisane v vl. št. 1644, vse k.o. Z.. Tožbo je tožnik utemeljeval na 3. odst. 65. člena ZIZ.

V izločitveni pravdi mora tožnik dokazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tožeča stranka se je s tem v zvezi sklicevala na sklenjeno prodajno pogodbo z dne 11.1.2001, katere predmet je bil tudi delež nepremičnin, na katerem je tožena stranka kot upnik predlagala izvršbo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka zgolj s sklenitvijo prodajne pogodbe še ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah, saj to predstavlja le pravni temelj za prenos lastninske pravice. Za sam prenos pa mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj, to je vpis prenosa pravice v zemljiški knjigi (33. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR). V tem smislu je torej materialnopravno zmotno izhodišče tožnika v tožbi, ko zatrjuje, da je tožeča stranka že s samo sklenitvijo pravnega posla pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Kot pravilno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pri pravno poslovnem prenosu lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo konstitutiven za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah.

Tožeča stranka je s sklicevanjem na zemljiškoknjižni predlog z dne 6.3.2003 (točka III pripravljalne vloge z dne 18.4.2005) pritrdila trditvam tožene stranke v odgovoru na tožbo, da pred zaznambo izvršbe tožene stranke na spornih nepremičninah v letu 2002 tožeča stranka ni predlagala vknjižbe lastninske pravice na podlagi sklenjene pogodbe z dne 12.1.2001. Iz navedenega je očitno, da je tožena stranka na spornih nepremičninah pridobila poplačilno pravico v smislu 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), še preden je tožeča stranka predlagala vpis lastninske pravice na teh istih nepremičninah.

Ob takšnem dejanskem stanju pa je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zgolj na podlagi izkazane "pričakovane lastninske pravice" izkazala pravico, ki preprečuje izvršbo tožene stranke na spornih nepremičninah. Sodišče prve stopnje se v svoji argumentaciji sklicuje na razloge Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. Up-128/03-27 z dne 27.1.2005. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje se okoliščine primera, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo v navedeni odločbi, bistveno razlikujejo od okoliščin, ki jih je obravnavalo sodišče prve stopnje v tej pravdi in sicer v tem, da se je ustavna pritožnica v citiranem postopku sklicevala na svojo lastninsko pravico, ki jo je pridobila na originaren način, medtem ko se tožeča stranka v tem postopku sklicuje na pravno poslovno podlago za pridobitev lastninske pravice. Ker tožeča stranka glede na že navedene razloge še ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah, torej ni mogoče govoriti o poseganju v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik. Ustavno sodišče je obravnavalo kolizijo med pravico do poplačila upnika v izvršilnem postopku, ki se je dobroverno zanašal na zemljiškoknjižno stanje in pravico lastnika na nepremičnini, katero je le-ta pridobil na originaren način in še ni bila vpisana v zemljiški knjigi. V konfliktu teh dveh pravic je Ustavno sodišče presodilo, da upnikova poplačilna pravica ne predstavlja ustavno dopustnega razloga za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik (glej točko 10 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča). Ob neizkazani lastninski pravici tožnika v primeru, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje pa tovrstnega konflikta pravic ni, zato tudi ni mogoče govoriti, da je tožena stranka s pridobitvijo zakonske zastavne pravice posegla v ustavno zagotovljeno pravico tožeče stranke do zasebne lastnine, kot materialno pravo zmotno zatrjuje tožeča stranka v svojih trditvenih navedbah (2. odst. točke III pripravljalne vloge z dne 18.4.2005). Sama zaznamba izvršbe in s tem pridobljena zastavna pravica tožene stranke na sporni nepremičnini, sama po sebi tožeči stranki še ne preprečuje pridobitve lastninske pravice na teh nepremičninah, vendar to ne odvzema toženi stranki možnosti dobiti poplačilo za svojo terjatev iz navedene nepremičnine (2. odst. 170. člena ZIZ). Ob pomanjkanju trditev tožeče stranke, da bi tožena stranka vedela za sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnine tožeči stranki, se tožena stranka upravičeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. S tem pritožbeno sodišče ponavlja razloge, ki jih je to sodišče pri obravnavanju po dejanski plati podobnega primera obravnavalo v odločbi I Cp 1698/99. Iz že obrazloženih razlogov zgoraj pa to stališče ne nasprotuje razlogom, ki jih je v citirani odločbi navajalo Ustavno sodišče, ko je obravnavalo kolizijo med poplačilno pravico upnika in originarno pridobljeno lastninsko pravico tretjega.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče glede na trditveno podlago tožeče stranke in skladne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na spornih nepremičninah zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče namreč v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je tožena stranka v celoti uspela v pravdi, ji mora tožeča stranka povrniti nastale pravdne stroške po specificiranem stroškovniku, vloženem na naroku za glavno obravnavo 25.4.2005 (list. št. 38). Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov za odvetniške storitve za odgovor na tožbo (900 točk) in za pristop na narok za glavno obravnavo (900 točk), kar glede na vrednost točke (110,00 SIT) in ob upoštevanju 20% DDV znaša 237.600,00 SIT. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za odgovor na tožbo (53.342,00 SIT). Hkrati je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe (1125 točk), povečanih za 20% DDV in takso za pritožbo (213.370,00 SIT).