VSL sodba in sklep I Cpg 974/2005

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. 0002 Ig 2004/01171 z dne 14.1.2005 v 1. in 3. točki izreka (točka I izreka). Hkrati pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 558.735,17 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2004 (točka II.1 izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 165.736,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2005 dalje (točka II.2 izreka). Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep

Tožeča stranka v pritožbi ni utemeljila razlogov za izpodbijanje sklepa, s katerim je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu svojo odločitev utemeljilo na preglednosti odločitve o tožbenem zahtevku, potem ko je tožeča stranka na podlagi ugovornih navedb tožene stranke tožbeni zahtevek v toku pravde modificirala. Pritožbeno sodišče v taki odločitvi prvostopenjskega sodišča ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala od tožene stranke plačilo sorazmernega dela ogrevalnih stroškov in sicer stroškov porabe plina za ogrevanje poslovne stavbe. Vtoževani znesek naj bi predstavljal pripadajoči sorazmerni delež stroškov ogrevanja za poslovna prostora št. 5 in 6. Tožena stranka je obrambo zoper tožbeni zahtevek gradila na trditvi, da ni dolžna plačati pripadajočega deleža ogrevalnih stroškov, češ da ogrevanja ni koristila, ker so bili pred spornim obdobjem za oba poslovna prostora št. 5 in 6 fizično prekinjeni vsi vodi toplovodnega ogrevanja za navedena poslovna prostora, saj je tožena stranka v navedenih prostorih izgradila lasten sistem ogrevanja. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da sistem ogrevanja poslovnega objekta ni omogočal merjenja individualne energetske porabe v posameznem poslovnem prostoru. Stroški ogrevanja iz skupne kotlovnice predstavljajo potrebne stroške uporabe sistema centralnega ogrevanja kot skupnega dela stavbe. Zato je v tem delu materialnopravno zmotno drugačno izhodišče, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker gre za stroške, ki nastajajo znotraj skupne kotlovnice kot skupnega dela stavbe, je odgovor na vprašanje obveznosti za povrnitev založenih stroškov potrebno reševati v okviru določb Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo razmerja med etažnimi lastniki (členi 115 - 118). Sodišče prve stopnje je v tem okviru sicer ugotovilo, da so etažni lastniki s pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij uredili način in merilo kritja tovrstnih skupnih stroškov. Ob takšni ugotovitvi pa je materialnopravno zmotno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je tožena stranka fizično onemogočila dotok tople vode centralnega ogrevanja iz skupne kotlovnice v prostore št. 5 in 6, izgubila upravičenje zahtevati povračila pripadajočih stroškov ogrevanja za ta dva prostora. Etažni lastniki so dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno z njihovim solastniškim deležem (115. člen SPZ), oziroma v okviru meril dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja 1. odstavka 116. člena SPZ). Posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem ne more poseči v pogodbeno dogovorjena razmerja po 116. členu SPZ.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da iz skladnih navedb obeh pravdnih strank izhaja, da je tožena stranka etažna lastnica poslovnih prostorov, v zvezi s katerimi tožeča stranka uveljavlja sorazmerni delež stroškov ogrevanja. Res je tožeča stranka v trditvenih navedbah zatrjevala, da je tožena stranka zgolj uporabnik navedenih poslovnih prostorov (točka III vloge z dne 2.2.2005). Ob tudi pritožbenem izrecnem zanikanju, da bi bila tožena stranka lastnik spornih poslovnih prostorov, pa se izkaže kljub vsemu odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Tožeča stranka je podlago tožbenemu zahtevku utemeljevala na sklenjeni pogodbi o urejanju medsebojnih razmerij, ki naj bi jo sklenili etažni lastniki v smislu 116. člena SPZ. Ob tako podanih trditvah se tako izkaže za nesklepčnega tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka sorazmerni del stroškov, ki bremenijo etažne lastnike, uveljavlja zoper toženo stranko, ki tega položaja nima. Druge trditvene podlage, iz katere bi izhajala obveznost tožene stranke do tožeče stranke, tožeča stranka ni ponudila.

Ker je tožeča stranka glede na tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja v pravdi očitno zgrešila pasivno legitimacijo, je pritožbeno sodišče na podlagi drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč v izpodbijani sodbi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena ZPP.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj v navedeni vlogi razen ponavljanja trditev, ki jih je ponujala v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ni ponudila ničesar, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča.