VSL sodba I Cpg 958/2005

1. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.
2. Zahteva za plačilo pritožbenih stroškov se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi ostane v celoti veljavi v 1. in 3. točki izreka. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 199.753,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v roku 8-ih dni.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločitev.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopkih v sporih majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku vezano na ugotovljeno dejansko stanje v prvostopnem postopku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je najemodajalec zaradi neplačevanja najemnine najemojemalcu odpovedal najemno pogodbo na podlagi 10. člena pogodbe in posledično terjal plačilo pogodbene kazni v višini dveh najemnin na podlagi 7. člena pogodbe. To pogodbeno določilo ureja dve situaciji, in sicer: sporazumno razvezo pogodbe in pogodbeno kazen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v 7. členu pogodbe dogovorjena pogodbena kazen ni določena za sporazumno razvezo pogodbe, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Iz samega besedila 7. člena namreč izhaja, da je pogodbeno kazen dolžna plačati stranka, ki je razvezo pogodbe povzročila, do te situacije pa lahko pride le v primeru odstopa od pogodbe iz krivdnih razlogov, ki so določeni v 1. odstavku 10. člena pogodbe. V primeru sporazumne razveze ni mogoče govoriti o stranki, ki je povzročila razvezo pogodbe, saj je v tem primeru razveza pogodbe rezultat soglasja volj obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje se je na določilo 7. člena pogodbe oprlo zgolj v delu, ki določa pogodbeno kazen, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni prišlo do sporazumne razveze pogodbe.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je v 2. odstavku 10. člena najemne pogodbe pogodbena kazen določena za primer kršitve obveznosti predaje poslovnega prostora v stanju, kot je bil prejet. Pravna posledica kršitve te obveznosti je določena v 8. členu pogodbe, ki določa, da se v tem primeru obračunava najemnina do vzpostavitve poslovnega prostora v stanje, kot je bilo prevzeto, vendar največ 90 dni. Ker je že to oblika pogodbene kazni, se sporno določilo o pogodbeni kazni lahko nanaša le na odpoved najemnega razmerja iz 1. odstavka 10. člena pogodbe. Ta zaključek potrjuje tudi gramatikalna razlaga spornega pogodbenega določila, ki govori o kazni za odstop.

Nobenega dvoma torej ni, da sta pravdni stranki v 2. odstavku 10. člena pogodbe za primer odpovedi najemnega razmerja iz razlogov iz 1. odstavka 10. člena pogodbe dogovorili pogodbeno kazen v višini, določeni v 7. členu pogodbe, ki jo mora plačati najemojemalec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak dogovor pravdnih strank ne krši kogentnega pravila iz 3. odstavka 270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po katerem pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Ratio te prepovedi je, da se v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti pogodbena kazen ne bi kumulirala z zamudnimi obrestmi. Upoštevati je namreč potrebno, da opravlja pogodbena kazen enako funkcijo kot zamudne obresti in je torej njihovo nadomestilo. V danem primeru je tožeča stranka zaradi kršitve denarne obveznosti tožene stranke (neplačevanja najemnine) uporabila svoje upravičenje odstopiti od pogodbe. S tem je izgubila pravico zahtevati izpolnitev najemne pogodbe (najemnino za čas od odpovedi najemnega razmerja do poteka s pogodbo dogovorjenega roka) in zamudne obresti v primeru zamude z izpolnitvijo. Ker tožeča stranka v tem primeru ne more zahtevati zamudnih obresti, ni nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni. Zato je neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 270. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o zmanjšanju pogodbene kazni pravilno uporabilo 274. člen ZOR. To določilo daje sodišču možnost, da na zahtevo dolžnika zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je ta glede na pomen in vrednost predmeta obveznosti previsoka. Kot vrednost predmeta obveznosti je prvostopno sodišče opredelilo znesek pričakovanih najemnin, to je najemnin, ki bi jih tožeča stranka dobila, če ne bi prišlo do odpovedi najemne pogodbe (7 najemnin), to vrednost primerjalo z višino pogodbene kazni (2 najemnini) in zaključilo, da je znesek pogodbene kazni pravilno določen. Pritožbena trditev, da so razlogi sodišča v zvezi zmanjšanjem pogodbene kazni nerazumljivi in nepreverljivi, je tako neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaključilo je, da niso podani razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevek tožene stranke na povračilo stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.