VSL sklep II Cp 7506/2006

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločitev o stroških (točka III izreka) spremeni tako, da so tožniki dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 3.525,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v roku 15 dni
2. Tožniki so dolžni toženi stranki povrniti 117,73 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 16.10.2006, opr. št. P 473/2004-III, postopek zaradi umika tožbe delno ustavilo, v preostalem pa tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo in jim naložilo, da toženi stranki povrnejo 639.693,00 SIT stroškov pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper odločitev o stroških je pritožbo po svoji pooblaščenki pravočasno vložila tožena stranka, ki navaja, da iz razlogov prvostopenjske odločitve ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo višino stroškov, ki jih je priznalo toženi stranki. Tožniki so s tožbo v celoti propadli, zato so toženi stranki dolžni povrniti vse stroške, ki jih je priglasila na zadnjem naroku. Glede na višino specificiranih stroškov je evidentno, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo vseh stroškov, kar pa iz obrazložitve ni razvidno, prav tako pa izrek sodbe ne vsebuje zavrnilnega dela izreka. Tožena stranka je priglasila povrnitev stroškov za odgovor na tožbo, tri pripravljalne vloge, zastopanje na naroku in trajanje ter 20% DDV in 2% materialnih stroškov. Navaja, da so bila vsa dejanja potrebna, zato upravičeno zahteva njihovo povrnitev. Navaja še, da je stroške priglasila v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevaje tolmačenje Upravnega odbora Odvetniške zbornice, da se tožba in vloge nasprotne stranke štejejo kot samostojne vloge, če zahtevki tožnikov ne izhajajo iz identičnega dejanskega stanja in gre za tri samostojne zahtevke. Tudi, če bi sodišče stroške odmerilo od skupne vrednosti, se izkaže, da jih je sodišče odmerilo nepravilno, zato je sodišče posledično nepravilno odmerilo tudi materialne stroške, poleg tega pa ni priznalo DDV od materialnih stroškov, kar je v nasprotju z Zakonom o davku na dodano vrednost. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki prizna vse priglašene stroške, podrejeno, da odločitev v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka

Pritožba je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet pritožbenega preizkusa tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki zajema stroškovno odločitev (točka III izreka).

Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču v pritožbi neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), češ da iz obrazložitve odločitve ni razvidno, katere stroške ji je sodišče priznalo in katerih ne. V sodni praksi že dolgo velja stališče, da prvostopenjskemu sodišču ni treba povzemati posameznih predpostavk, navedenih v stroškovniku, ki ga predloži stranka, ki zahteva povrnitev stroškov. Za preizkus stroškovne odločitve ni potrebno, da so posamezne postavke navedene v obrazložitvi odločitve, temveč zadošča, da pritožbeno sodišče lahko izpodbijano stroškovno odločitev preizkusi na podlagi podatkov, ki so v spisu - tj. stroškovnika. V obravnavani zadevi je tožena stranka v spis vložila stroškovnik oziroma stroške priglasila na naroku neposredno na zapisnik (ta se nahaja na list. št. 71 v spisu), iz katerega jasno izhaja, katere priglašene pravdne stroške je prvostopenjsko sodišče toženi stranki priznalo in katerih ne, opravljen pa je tudi skupni obračun priznanih stroškov. Ker je preizkus izpodbijane stroškovne odločitve mogoč, očitana absolutna kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

Iz stroškovnika izhaja, da je sodišče toženi stranki priznalo vse priglašene postavke za povrnitev stroškov, in sicer za pripravljalno vlogo z dne 31.03.2005, za pripravljalno vlogo z dne 02.10.2006, za zastopanje na naroku za glavno obravnavo in trajanje, materialne stroške, DDV in sodno takso. Tožena stranka torej neupravičeno zahteva tudi povrnitev stroškov za odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo z dne 24.06.2004, saj teh stroškov tožena stranka ni priglasila (primerjaj 3. odstavek 163. člena ZPP) ne v stroškovniku, podanem na glavni obravnavni, ne v samem odgovoru na tožbo oziroma pripravljalni vlog (glej list. št. 20 in 30 v spisu).

V zvezi z višino plačila za storitve pa iz stroškovnika izhaja, da je prvostopenjsko sodišče toženi stranki za posamezno dejanje priznalo le enkratno priglašeno vrednost in ne trikratno, kot jo je tožena stranka zahtevala. Tožena stranka namreč meni, da je upravičena do večkratnega (konkretno trikratnega) plačila storitve za posamezno dejanje, saj na nasprotni (tj. aktivni) strani nastopa več strank, podlaga za tako plačilo storitve pa naj bi predstavljal 9. člen Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 67/2003, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT). Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pooblaščenka tožene stranke ni upravičena do povrnitve trikratnega zneska, ki ji za posamezno storitev pripada po OT, saj za kaj takega v OT ni podlage. OT v 9. členu namreč dovoljuje le povišanje vrednosti storitve pri tistih odvetnikih, ki zastopajo več strank, ne pa tudi pri odvetnikih, ki zastopajo eno stranko, ki v (pravdnem) postopku nastopa zoper več strank. V obravnavani zadevi bi bila do povišanja vrednosti storitve torej upravičena kvečjemu pooblaščenka tožnikov (seveda, če bi tožniki s tožbo uspeli), nikakor pa ne pooblaščenka tožene stranke. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je Odvetniška zbornica sprejela obvezno razlago 9. člena OT, in sicer tako, ki pritrjuje njenemu stališču. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije v nadaljevanju UO) v skladu z 22. členom OT sprejema obvezne razlage OT in jih objavlja na spletni strani, vendar take razlage, kot jo zatrjuje tožena stranka, ni sprejel (glej www.odv-zb.si/default.aspx?cid=2&aid=19; dne 14.02.2007 ob 10.16). Nasprotno, iz sklepov, ki jih je UO sprejel dne 07.04.2005, 24.05.2005 in 06.12.2005 izhaja, da je do povišanja po 9. členu upravičen le odvetnik, ki zastopa več strank, ne pa tudi odvetnik, ki zastopa nasprotno stranko. Tudi, če bi UO res sprejel tako obvezno razlago, pa sodišče nanjo ni vezano: Zakon o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdv) sicer določa, da sodišča OT uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila (1. odstavek 17. člena ZOdv), nikjer pa ne določa, da je treba uporabiti obvezno razlago, ki jo sprejme UO - to določa le 22. člen OT, ki pa je presegel okvir pooblastila, zato obvezne razlage, ki jo sprejme Odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu, sodišče ni dolžno upoštevati (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 13.04.2006, opr. št. 345/2005, in v sodbi z dne 14.09.2005, opr. št. I Up 996/2005; glej tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.01.1994, opr. št. I Cp 2118/93).

Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na nepravilno (točkovno) odmero priglašenih pravdnih stroškov. Iz stroškovnika je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi strani priznalo za pripravljalni vlogi in zastopanje na naroku po 1200 oziroma 900 točk, kar ne ustreza določbi 1. člena tar. št. 18 OT. Tožbeni zahtevek tožnikov je po delnem umiku zaradi plačila s strani tožene stranke (vsi priglašeni stroški so toženi stranki nastali kasneje) znašal nekaj več kot 37.000.000,00 SIT (154.398,26 EUR) oziroma, preračunano v točke približno 336.000 točk. Ob pravilni uporabi 1. člena tar. št. 18 toženi stranki tako za vsako procesno dejanje pripada 1.600 točk (1.000 do 120.000, nato pa šestkrat po 100 točk - za vsakih začetih 40.000 točk po 100 točk), 4.800 točk ter 50 točk za trajanje naroka za glavno obravnavo, skupaj torej 4.850 točk. Ob vrednosti točke 0,46 EUR je tožena stranka tako upravičena do povračila 2.231,00 EUR, skupaj s povečanjem za 20% DDV pa 2.677,2 EUR. Materialni stroški znašajo 44,62 EUR, sodne takse za odgovor na tožbo pa 804,15 EUR (192.707,50 SIT). Neutemeljeno pa tožena stranka zahteva plačilo DDV od materialnih stroškov, ker za tak zahtevek v Zakonu o davku na dodano vrednost (Ur. list RS, št. 117/2006) ni pravne podlage.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev (točka III izreka) v skladu s 3. točko 365. člena ZPP spremenilo tako, da so tožniki toženi stranki dolžni povrniti 3.525,97 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeni uspeh tožene stranke znaša 856,57 EUR, kar pomeni, da je v skladu s tar. št. 18 sicer upravičena do 200 točk, vendar jih zahteva le 125, sodišče pa je na zahtevek stranke vezano, zato ji je pritožbeno sodišče prisodilo 125 točk, kar ob vrednosti točke 0.46 EUR znaša 57,5 EUR, povečano za 20% DDV pa 69 EUR. Materialni stroški znašajo 1,15 EUR. Sodna taksa za pritožbo zoper sklep o stroških znaša 47,58 EUR (2. odstavek tar. št. 3 v zvezi s 1. odstavkom tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah, Ur. list SRS, št. 1/90, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami). Skupaj so tako tožniki toženi stranki dolžni povrniti 117,73 EUR stroškov pritožbenega postopka.