VSK sodba I Cpg 79/2005

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., z dne 28.11.2001, vzdržalo v veljavi tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 443.880,11 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri N. d.d., za kratkoročne likvidnostne kredite od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do 30. dne zamude, od tega dne dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti - po specifikaciji, ki je navedena v tej točki, ter izvršilne stroške v znesku 28.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2001 do plačila; II.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 65.888,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, predlagala njeno spremembo ter uveljavljala povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zavezalo toženo stranko kot fizično osebo k plačilu celotne terjatve potem, ko je ugotovilo, da je njena dejavnost s.p. prenehala in se tudi pravilno sklicevalo, da fizična oseba iz te dejavnosti odgovarja z vsem svojim premoženje. Tej spremembi se je sicer tožena stranka protivila. V nadaljevanju, ko se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem narave pravnega nasledstva na S.D. pa je očitno spregledalo, da je tožeča stranka na naroku dne 22.3.2004 spremenila toženo stranko, ki jo je poimenovala G., S.D. s.p.. To je tožeča stranka storila po tem, ko je tožena stranka v spis vložila pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v P. O ugotovitvi pravnega nasledstva. Prejšnja tožena stranka, čeprav to ne izhaja iz zapisnika, subjektivni spremembi tožbe ni ugovarjala, je pa priglasila svoje dotedanje pravdne stroške, saj ni bila več stranka v postopku. Čeprav gre za vprašanje subjektivne spremembe tožbe v skladu s 187. čl. ZPP, ki ga sodišče samo ne more dopustiti, temveč je potrebna privolitev tistega, ki naj vstopi v pravdo namesto tožene stranke, je sodišče samo dovolilo spremembo tožbe. Sodišče sicer v sodbi navaja, da do privolitve ni prišlo, vendar v tem primeru bi moralo tožbo zavreči, ne pa postopek nadaljevati zoper prvotno toženo stranko. S spremembo tožbe niti D.G. s.p. niti sam kot fizična oseba ni bil več stranka v postopku. Zoper stranko, ki ni več tožena pa sodišče ne more nadaljevati postopka. S spremembo tožbe je tožeča stranka poskušala rešiti sporno razmerje, ne da bi vlagala novo tožbo. Vendar v primeru, da nova tožena stranka na spremembe ne dovoli, ne more sodišče nadomestiti te spremembe. Nasprotovanje novega toženca pa pomeni za tožečo stranko vložitev nove tožbe. Sodišče se je v nadaljevanju po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem univerzalnega ali singularnega pravnega nasledstva, saj G.D. ni bil več stranka postopka. Čeprav sodišče v sodbi pojasnjuje, da je tožeča stranka spremenila tožbo, je izdalo sodbo zoper prvotno toženo stranko. S tem je podano nasprotje o tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe in zapisniku in med izrekom sodbe.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 22.3.2004 spremenila tožbo tako, da je kot toženo stranko navedla: G., S.D. s.p.. hkrati pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da novo označena tožena stranka ni privolila v takšno spremembo tožbe. V zvezi s tem sicer pravilno navaja, da pri subjektivni spremembi tožbe po 187. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče ne more samo dopustiti takšne spremembe, če ni privolitve tistega, ki naj vstopi v pravdo namesto (prvotne) tožene stranke, vendar pa si učinke takšne ne-privolitve napačno razlaga; njen učinek ni v tem, da prvotna tožena stranka ni več stranka postopka, ampak pomeni le, da se postopek nadaljuje in konča s prvotno navedeno toženo stranko, saj tožeča stranka tudi ni umaknila tožbe zoper prvotno toženo stranko. Edina subjektivna sprememba, kateri se (nova) tožena stranka ne more upirati, je pri univerzalnem pravnem nasledstvu, pri katerem gre za prenehanje obstoja prvotne tožene stranke in za prenos vseh njenih pravic in obveznosti na novo toženo stranko, njenega pravnega naslednika. Glede na to nima prav pritožba, ko izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem univerzalnega ali singularnega pravnega nasledstva, pri čemer je pravilno ugotovilo, da pri prenosu dejavnosti samostojnega podjetnika od prvotnega toženca na D.S., oz. pri sklenitvi dogovora z dne 25.6.2000, ne gre za univerzalno pravno nasledstvo, takšno nasledstvo pa ni bilo ugotovljeno niti s pravnomočno zamudno sodbo Okrajnega sodišča v P. z dne 7.3.2002. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki ga zatrjuje tožena stranka, ni podano, zato ni podana niti kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da v odgovoru na pritožbo ni navajala nič takega, kar bi prispevalo k rešitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).