VSK sklep II Cpg 99/2006

Pritožba dolžnice se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 30.6.2005. Ugotovilo je namreč, da dolžnica za svoje ugovorne navedbe ni ne predlagala, ne predložila nobenega dokaza, njene navedbe so bile zato zgolj pavšalne in nekonkretizirane.

Proti navedenemu sklepu je dolžnica po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev. V pritožbi poudarja, da že njene navedbe, da ni prevzela v lokalu blaga po navedenih računih, niti tega blaga zanjo ni prevzel nihče drug, zadostujejo za utemeljenost ugovora. Sicer pa tudi iz listin ne izhaja zanesljivo, da je bilo blago po računih dobavljeno dolžnici v lokal F.. Na dobavnicah ni podpisa dolžnice, niti ji podpisi ki so na njih niso poznani.

Pritožba dolžnice ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ugovor dolžnice, kot ga je podala, ni utemeljen. Ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je obrazložen, kadar dolžnik navede pravnopomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična in zanje predloži dokaze (2. odst. 53. čl. ZIZ in 5. odst. 62. čl. ZIZ). To pa pomeni, da mora dolžnik zatrjevati pravnopomembna (relevantna) dejstva, to pa so dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko upnikov zahtevek zavrnjen, če bi se izkazala za resnična. Poleg navedbe teh dejstev pa morajo biti tudi trditve o takšnih dejstvih konkretne in določne. Hkrati pa podkrepljene z dokazi. V konkretnem primeru pa je dolžnica v svojem ugovoru navedla, da od upnika ni prejela nobenega opomina za navedene račune in da na naslovu O. že več kot dve leti ne posluje zaradi deložacije. Sicer pa blaga po računih št. 02-310-012172, odpremnica št. 1792 in računa 02-310-012517, odpremnica št. 1836 ni prevzel nihče v njenem lokalu, saj podpis na odpremnici ne ustreza nobeni pri njej zaposlenih oseb. Ob takem ugovoru pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na priznanje poslovnega razmerja med strankama, okoliščina, da dolžnica ni prejela opomina za navedene račune, ni pravno upoštevna. Tudi dejstvo, da že več kot dve leti ne posluje na naslovu O., v obravnavanem primeru nima prav nobene teže, ker upnik uveljavlja plačilo blaga, ki je bilo dostavljeno v letu 2002, torej pred njeno deložacijo. Ob dejstvu, da je na odpremnicah št. 1792 in 1836 podpisan prevzem blaga, pa je bila dolžna dolžnica za uspešnost tega dela svojega ugovora postaviti konkretne in določne trditve in zanje predlagati dokaze. Tako je bila dolžna vsaj navesti osebe, ki so bile pri njej zaposlene ter predlagati njihovo zaslišanje. Ker tega ni storila, je zaključek sodišča prve stopnje, da so njene ugovorne navedbe ostale na ravni pavšalnih in nekonkretiziranih zatrjevanj, tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma pravilen. Zato je pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo.