VSK sklep I Cp 138/2007

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se s p r e m e n i tako, da je R.S. dolžna plačati R.G. zakonske zamudne obresti od zneska 407.466,70 SIT od 2.4.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri, vse preračunano po tečaju zamenjave v euro, D.G. pa zakonske zamudne obresti od zneska 2.283.770,05 SIT od 2.4.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri, preračunano po tečaju zamenjave v euro in I.G. zakonske zamudne obresti od zneska 1.061.369,95 SIT od 2.4.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri, preračunano po tečaju zamenjave v euro, vse v 15 dneh.
V ostalem delu se pritožba zavrne.
Predlog nasprotne udeleženke, da se ji povrnejo stroški pritožbenega postopka, se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je R.S. dolžna plačati R.G. zakonske zamudne obresti od zneska 407.466,70 SIT od 31.8.1999 dalje, D.G. zakonske zamudne obresti od zneska 2.283.770,05 SIT od 31.8.1999 dalje in I.G. zakonske zamudne obresti od zneska 1.061.369,95 SIT od 31.3.1999 dalje v roku 15 dni. Predlagateljici postopka je naložilo, da je dolžna nasprotnim udeležencem povrniti stroške postopka v višini 410.770,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2006 dalje v roku 15 dni.

Zoper sklep se je predlagateljica pritožila. Najprej očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev postopka, ker je v izreku navedeno, da je predlagateljica dolžna plačati enemu od nasprotnih udeležencev zamudne obresti že od 31.3.1999, kar je v nasprotju z obrazložitvijo sklepa, v katerem se je sodišče postavilo na stališče, da je rok, od katerega tečejo zamudne obresti, 31.8.1999. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, saj je dolžna plačati zamudne obresti šele od izdaje sklepa, s katerim je določena višina odškodnine. Zakon o stavbnih zemljiščih je v 2. odst. 26. čl. določal, da se višina odškodnine za odvzeto nepremičnino odmeri po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa o začetku postopka razlastitve. Če poteče daljši čas od izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka pa do izdaje sklepa, s katerim se odloči o odškodnini za razlaščen nepremičnino, se po stališču sodne prakse odškodnina revalorizira na dan odločanja o odškodnini. Če pa bi se ob valorizaciji odškodnine določile še zamudne obresti od dneva, ko je bilo na razlaščene nepremičnine poseženo, bi bil razlaščenec v boljšem položaju, saj bi na ta način dobil dvojno oplemeniteno odškodnino : enkrat z valorizacijo in drugič z zamudnimi obrestmi. Takšno podvajanje ni pravilno. Predlagateljica bi po določbi 299. čl. Obligacijskega zakonika prišla v zamudo šele, če svoje obveznosti ne bi izpolnila v roku, določenem za izpolnitev. Zato je sodišče prve stopnje Zakon o stavbnih zemljiščih in Obligacijski zakonik nepravilno uporabilo. Predlagateljica je z gradnjo avtocestnega odseka na zemljiščih, ki so bila v lasti nasprotnih udeležencev, posegla na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo je bilo izdano potem, ko je predlagateljica upravnemu organu predložila dokazilo o razpolaganju z zemljišči, ki so bila v lasti nasprotnih udeležencev. Za dokaz, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču, zadošča uvedba postopka razlastitve. Predlagateljica ni ravnala niti protipravno, niti nezakonito. Lastninska pravica je bila odvzeta šele z izpodbijanim sklepom in takrat je bila tudi določena odškodnina ter obveznost razlastitvene upravičenke, da plača to odškodnino. Šele po tej odmeri odškodnine bi lahko prišla v zamudo, če obveznosti ne bi izpolnila v roku, ki je določen za izpolnitev in samo za tak primer bi pripadle nasprotni stranki zamudne obresti. Končno se predlagateljica ne strinja tudi z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da je že 31.8.1999 bila nasprotnim udeležencem odvzeta posest. Tekom tega postopka je pojasnila, da so se z njene strani izvršili posegi na parc. št. 1314/1 in 1314/2 k.o. G. 28.2.2002 in na parc. št. 1226/1, 1226/2 in 1226/3 k.o. G. 10.8.2001. Takrat se je začelo z vrtanjem in miniranjem, torej s pripravljalnimi gradbenimi deli, kar vse je razvidno iz vpisov v gradbeni dnevnik in kar je potrdila priča S.K.. V letu 1999 pa se je sicer začelo s posekom grmičevja oz. dreves na celotni trasi v širini 3 m. Izveden je bil tudi prenos lege gradbene parcele avtoceste na teren in posledično izdane odločbe o parcelaciji, vendar prenos lege gradbene parcele na teren, ki se je izvajal v septembru 1999 ni pomenil večjega posega na zemljišče, šlo je le za minimalen poseg, v bistvu zakoličenje trase avtoceste v naravi. V letu 1999 so se torej izvajala le pripravljalna dela, ki so bila podlaga za kasnejši postopek pridobivanja nepremičnin, potrebnih za gradnjo in katera morajo lastniki teh nepremičnin dopustiti. Če je bila lastnikom povzročena s temi deli kakšna škoda, bi morali od povzročitelja to terjati v s skladu s splošnimi načeli odškodninskega prava, vendar takšnega zahtevka nikoli niso podali. Zato je brez podlage odločitev, da je bil posek na razlaščene nepremičnine opravljen že 31.8.1999 in da ga je opravila predlagateljica. Iz teh razlogov predlaga spremembo sklepa tako, da tečejo zamudne obresti samo v primeru zamude 15-dnevnega roka od izdaje odločbe o višini odškodnine. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa.

Nasprotni udeleženci so na pritožbo odgovorili, oporekali pritožbene navedbe, v izreku izpodbijanega sklepa gre po njihovem mnenju le za pisno napako, ko je glede enega od nasprotnih udeležencev zapisan v izreku datum 31.3.1999, namesto 31.8.1999, ne pa za absolutno bistveno kršitev postopka. Sicer menijo, da je odločitev materialnopravno pravilna in da so tudi odločilna dejstva ugotovljena pravilno, zato predlagajo zavrnitev pritožbe ter uveljavljajo povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

V izreku izpodbijanega sklepa je prišlo do očitne pisne napake, kar priznavajo tudi nasprotni udeleženci v odgovoru na pritožbo, ko je pri I.G. naveden datum, od katerega tečejo zamudne obresti 1.3.1999, namesto 1.8.1999. To napako bi v skladu z določbo 328. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP, lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravilo, ker pa je pritožbeno sodišče izrek izpodbijane sodbe delno spremenilo, pritožbeni očitek v tem delu niti ni več aktualen.

Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v prejšnji razveljavitveni odločbi, je zmotno stališče predlagateljice, da ob nespornem odvzemu posesti nepremičnin pred pravnomočnostjo odločbe o odvzemu in o plačilu odškodnine, ni mogoče priznati na denarno odškodnino zamudnih obresti. 30. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih je določal, da je dolžan razlaščenec nepremičnino izročiti v posest razlastitvenemu upravičencu v 30 dneh po plačilu odškodnine oz. po prevzemu nadomestne nepremičnine. Če se na predlog razlastitvenega upravičenca odloči o izročitvi nepremičnine v posest pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu (takšen predlog je v tej zadevi predlagateljica postavila že v predlogu za razlastitev, pa o njem sodišče nikoli ni odločilo), mora razlastitveni upravičenec plačati razlaščencu ob izročitvi 75 % vrednosti nepremičnine kot akontacijo (37. čl. ZSZ). Iz tega izhaja, da ima predhodna izročitev nepremičnine v posest učinek na odškodnino. Če je do prenosa posesti prišlo brez ustrezne odločbe sodišča oz. brez soglasja razlaščenca, ker je razlastitveni upravičenec enostransko posegel v posest razlaščencev pred odločitvijo o odvzemu posesti in določitvijo odškodnine, ne more biti razlastitveni upravičenec v ugodnejšem položaju, kot če bi postopek tekel v skladu z zakonskimi pravili. Takšno ravnanje se mora odraziti najmanj v plačilu zamudnih obresti, ki imajo funkcijo plačila za uporabo tujega denarja. Ker v konkretni zadevi ni sporno, da so nasprotni udeleženci za odvzeto nepremičnino upravičeni do odškodnine v denarju, je logična posledica predhodnega odvzema posesti brez ustrezne odmene plačilo zamudnih obresti na priznano denarno odškodnino.

Pač pa je utemeljena pritožba glede začetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je vezalo ta rok na fazo, ki dejansko v razlastitvenem postopku ne more biti relevantna, saj gre za fazo, preden je sploh začel razlastitveni postopek. Razlastitveni postopek se je namreč začel šele s predlogom za razlastitev z dne 6.2.2001 in nasprotni udeleženci so prvič v pripravljalni vlogi z dne 2.4.2002 opozorili, da je razlastitveni upravičenec že začel s pripravljalnimi deli na njihovih nepremičninah. Ker predlagateljica še v pritožbi priznava, da je posegla v parcele pred aprilom 2002, je zaključiti, da je dolžna od opomina dalje, to je od 2.4.2002, nasprotnim udeležencem plačati na odmerjeno odškodnino tudi zamudne obresti. ZSZ, kot povedano nima določb o plačilu zamudnih obresti od denarne odškodnine, saj izhaja iz predpostavke, da poteka postopek v fazah, kot so predpisane. Če je razlastitveni upravičenec prehitel z odvzemom posesti, je zato dolžan plačati zamudne obresti po splošnih pravilih civilnega prava. Po splošnih pravilih pa tečejo zamudne obresti od tedaj, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo obveznosti. Če rok izpolnitve ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. čl. OZ). V konkretni zadevi bi sodišče prve stopnje moralo glede na vse ugotovljene okoliščine zato plačilo zamudnih obresti vezati na poziv nasprotnih udeležencev, naj predlagateljica ne posega v lastninsko pravico. Ker je predlagateljica v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev posegla, saj je tudi po navedbah same predlagateljice že začela pripravljati v času pred to pripravljalno vlogo teren za gradnjo avtoceste, je s tem odvzemom posesti bila dolžna nadomestiti izgubo nasprotnih udeležencev s plačilom zamudnih obresti od denarne odškodnine, ki je predstavljala nadomestilo za odvzeto lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov v tem smislu spremenilo odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Začetek teka zamudnih obresti je torej vezalo na opomin (poziv nasprotnih udeležencev, naj se jim ne odvzema posest). Vsekakor pa pripravljalna dela v letu 1999, na katera je začetek teka zamudnih obresti vezalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu, niso upoštevna. Predlagateljica v pritožbi namreč utemeljeno opozarja, da za ta dela ni mogoče njej naprtiti plačila zamudnih obresti za denarno odškodnino. To stališče pritožbe je pravilno. V skladu s 6. členom Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS 35/95) gre pri takšnih delih, ki so bila opravljena na nepremičninah nasprotnih udeležencev v letu 1999, za pripravljalna dela za pridobitev nepremičnin in zagotovitev podlag za tehnično načrtovanje. Lastniki oz. uporabniki zemljišč morajo izvajalcu ob takšnih pripravljalnih del dovoliti dostop na svoja zemljišča. V zakonu je izrecno določeno, da v primeru, ko je lastniku oz. uporabniku zemljišča zaradi takšnih pripravljalnih del nastala kakšna škoda, mu je po 3. odst. 6. čl. tega zakona dolžna odškodnino za takšno škodo plačati D. d.d.. Pripravljalna dela pred začetkom postopka za razlastitev se zato presojajo po določbah Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji in ne razlastitvenega postopka, ki se v letu 1999 še ni začel. Sodišče prve stopnje je zmotno ta pripravljalna dela razlagalo kot odvzem posesti razlastitvenega upravičenca in od začetka pripravljalnih del dalje naložilo plačilo zamudnih obresti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bo s plačilom zamudnih obresti prišlo do dvojne valorizacije, ker je bila odškodnina v tej zadevi valorizirana na cene ob času izdaje odločbe. Za čas do 27.6.2003, ko je bil sprejet Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS 56/2003), ki ne pozna več temeljne obrestne mere, je v izogib dvojni valorizaciji nasprotnim udeležencem priznana samo realna obrestna mera, brez temeljne obrestne mere. Z realno obrestno mero so tako priznane samo čiste zakonske zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče je glede na vse povedano pritožbi predlagateljice delno ugodilo tako, da je spremenilo začetek teka zamudnih obresti in jasno opredelilo obrestno mero, po kateri je dolžna predlagateljica plačati za nazaj zamudne obresti. Ta odločitev temelji na 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. Ker je od 1.1.2007 v RS v veljavi Zakon o uvedbi eura (Ur. l. RS 114/06), pa je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi, da je predlagateljica dolžna plačati natekle zamudne obresti, preračunano po tečaju v eurih. V ostalem delu je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kolikor je bilo odločeno, da je predlagateljica tudi za čas pred izdajo sklepa o odvzemu dolžna plačati zamudne obresti na denarno odškodnino.

V postopku razlastitve krije stroške postopka razlastitveni upravičenec. Ker pa pritožbeni stroški nasprotne udeleženke, ki je odgovorila na pritožbo, niso bili potrebni (člen 155 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP), saj odgovor v ničemer ni prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije nasprotna udeleženka sama svoje stroške, ki jih je imela v tem postopku.