VSK sklep I Cp 155/2006

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici izplačati znesek 252.195,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitvi tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sklenilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo pravdne stroške toženca in stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja še, da se z izpodbijano sodbo ne more strinjati, saj je prvostopno sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, o odločilnih dejstvih prvostopna sodba nima razlogov, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in samimi listinami. Prvostopno sodišče sicer pravilno šteje tožničin zahtevek za verzijski zahtevek, vendar v postopku ni bilo ugotovljeno, kolikšen znesek je tožnica v vtoževanem obdobju potrošila za preživljanje mladoletnega sina, ter koliko je plačala za ta namen namesto toženca. Tožnica o višini teh stroškov, ki naj bi jih namesto toženca plačala za preživljanje mladoletnega sina tudi ni ponudila nobenih dokazov. Prvostopno sodišče je štelo, da bi toženec v vtoževanem obdobju moral plačevati preživnino po 30.000,00 SIT mesečno, ne da bi se ugotovilo, da je tožnica prav namesto njega tak strošek tudi imela in ga poravnala. Prvostopno sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je toženec poravnal izdatke za šolsko prehrano za mladoletnega sina v vtoževanem obdobju in tudi koliko je v tem času nakazal preživnine, nikakor pa ni sprejemljivo, da ne upošteva tega, da je toženec v vtoževanem obdobju poravnal stroške GSM aparata in stroške telefoniranja mladoletnega sina, čeprav ugotavlja, da so ti v povprečju znašali 5.667,00 SIT mesečno. Te stroške telefona tožnica v tožbi uveljavlja in terja tudi njihovo povračilo. Toženec je izkazal, da je te stroške poravnal on, tako da bi se seveda le ti morali upoštevati kot plačevanje stroškov preživljanja mladoletnega sina. Nesprejemljivo je nadalje, da prvostopno sodišče ne upošteva toženčevih nakupov športnih rekvizitov za mladoletnega sina, čeprav tožnica v svoji tožbi terja prav povračilo stroškov zanje. Nadalje ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da za presojo verzijskega zahtevka ni pomembno, da toženec plačuje preko svojega bančnega trajnika stroške raznih športnih dnevov, šole v naravi in vseh drugih stroškov, ki se nanašajo na šolanje mladoletnega sina, saj tudi povračilo teh stroškov tožnica terja in na tem temelji njen verzijski zahtevek. Prvostopno sodišče povsem zmotno zaključuje, da ni, na podlagi potrdila o plačilih najemnine, mogoče zaključiti, kdo izmed pravdnih strank je najemnino v vtoževanem obdobju plačeval in ali je bila preživnina zajeta v tem znesku. Prvostopno sodišče glede tega tudi napačno interpretira predloženo potrdilo, češ da naj bi bili na njem podpisi tožnice kot plačnice. To ni res. Iz predloženega potrdila je videti, da je najemnino plačeval toženec, podpisi plačnika so njegovi, lastnica stanovanja pa je podpisovala prejemek najemnin, ki jih je toženec izročal v gotovini. Tožnica je na glavni obravnavi le podvomila v pristnost podpisov lastnice, ne pa v smislu, da bi bili podpisi na potrdilu njeni. Iz predloženega potrdila in izpovedi toženca, deloma potrjene z izpovedjo tožnice, je videti, da je toženec v času od 15.2.2000 do 20.8.2001, torej tudi za avgust 2001, plačeval najemnino za stanovanje, v katerem je bivala in še biva tožnica z mladoletnim sinom pravdnih strank. Toženec je predlagal, da se o tem zasliši tudi lastnica M.M., pa sodišče tega dokaza ni izvedlo, čeprav bi se z njenim zaslišanjem izkazalo, da je najemnino plačeval toženec in to tudi v času po 1.6.2000, ko ni več bival v stanovanju, ampak je v njem živela tožnica. Toženec je bil s tožnico dogovorjen, da v času, ko plačuje najemnino, ne plačuje posebne preživnine za sina in se je štelo, da je polovico plačane najemnine njegov prispevek k njegovemu preživljanju. V stanovanju je živela tožnica s sinom pravdnih strank in s svojo hčerko iz prvega zakona. Najemnina je bila visoka in sicer 900 DEM v tolarski protivrednosti vsak mesec, to je 110.000,00 SIT mesečno in je tako toženec v času od 1.6.2000 do vključno avgusta 2001 v obliki plačila najemnine za preživljanje sina prispeval mesečno po 55.000,00 SIT, kar pomeni, da je plačeval za njegovo preživljanje 25.000,00 SIT mesečno več, kot prvostopno sodišče šteje, da bi v tem času moral prispevati za preživljanje sina. Nerazumljivo je, da prvostopno sodišče teh plačil najemnin ne upošteva, čeprav je jasno, da je tudi najemnina stanovanja, v katerem živi sin pravdnih strank, strošek njegovega preživljanja. Ker so v stanovanju živeli trije, bi na sina odpadajoča najemnina po tej logiki znašala eno tretjino, to je 36.666,00 SIT, presežek pa je šel na račun drugih stroškov, pri čemer je toženec poravnaval še stroške šolske prehrane in druge stroške v zvezi s šolanjem, kupoval športne rekvizite in plačeval stroške telefona mladoletnega sina. Toženec je v vtoževanem obdobju prispeval na zgoraj navedene načine za preživljanje mladoletnega sina več, kot je tožnica v tožbi uveljavlja pa tudi znatno več od zneska 30.000,00 SIT mesečno, ki ga prvostopno sodišče šteje za primernega. Tožnica se s pravdo skuša na račun toženca neopravičeno okoristiti. Njen tožbeni zahtevek je povsem neutemeljen, saj je toženec v vtoževanem obdobju prispeval za preživljanje sina najmanj 1.124.294,00 SIT in je tako očitno, da tožnica ni namesto njega za preživljanje sina plačevala ničesar. Toženec se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. V pravdi gre za verzijski zahtevek. Ne gre za spor, za katerega bi sodišče o stroških odločalo po prostem preudarku, ampak bi moralo o stroških odločiti glede na uspeh v pravdi. Tožnica je v pravdi uspela le z 29,67 % in bi morala tožencu tako povrniti 70,33 % njegovih stroškov, on pa njej 29,67 % stroškov, saj je tudi po odločitvi prvostopnega sodišča toženec v pravdi v pretežni meri uspel.

Na pritožbo tožene stranke je podala tožnica odgovor in predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženo stranko pa zaveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Izhodišče sodbe sodišča prve stopnje je bilo napačno. Ker gre za pokrivanje potreb otroka v preteklosti, to je pred določitvijo preživnine, so pomembni dejanski izdatki, ne pa dogovor o pokrivanju potreb. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je podlaga za tožbeni zahtevek v 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da sme, kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Vendar pa sodišče nato ni presojalo v tej smeri tožbenih navedb in dokazov, ki jih je tožnica ponudila, pač pa je odločitev oprlo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 2972/05, s katero je bilo določeno, da znaša znesek preživnine, ki ga je dolžan plačevati toženec za obdobje od vložitve preživninske tožbe do 17.9.2003, 30.000,00 SIT (torej po obdobju na katerega se nanaša verzijski zahtevek), ter iz tega napravilo zaključek, da je tudi v vtoževanem obdobju znesek toženčeve mesečne preživninske obveznosti znašal 30.000,00 SIT. Takšen zaključek pa je glede na vrsto tožbenega zahtevka materialno pravno zgrešen, saj bi moralo sodišče najprej ugotoviti kakšne izdatke je imela tožnica s preživljanjem sina v vtoževanem obdobju kot tudi potrebnost teh izdatkov. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ob tem je treba tudi opozoriti, da je napačno ali vsaj preuranjeno stališče sodišča prve stopnje, da stroški raznih športnih dnevov, šole v naravi in vsi drugi stroški, ki se nanašajo na šolanje mladoletnega sina, za katere toženec trdi, da jih plačuje preko svojega bančnega trajnika, niso pomembni pri presoji utemeljenosti verzijskega zahtevka. V tem delu sodišče sodbe niti ni obrazložilo. Enako velja glede pavšalne navedbe, da se sodišče ni spuščalo v presojo navedb pravdnih strank glede zneskov za posamezne športne rekvizite in drugo, ker da iz njunih navedb izhaja, da sta oba prispevala pri nakupu teh pripomočkov, kot tudi glede navedbe, da gre pri določenih kupljenih izdelkih (npr. oblekah) sicer za potrebne stroške pri preživljanju otroka, vendar ni bilo izrecnega dogovora, da je nakup teh stvari toženca zajet v njegovo preživninsko obveznost. Tudi te navedbe bi moralo sodišče presoditi glede na določbo že omenjenega 133. člena ZZZDR. Prav tako je napačno stališče sodišča, da dela plačanih najemnin za stanovanje ni mogoče šteti v prispevek toženca k preživljanju otroka, ker da ni bilo izrecnega dogovora o tem, da je del teh plačil namenjen preživnini, če se izkaže, da je najemnino plačeval toženec. Med potrebne izdatke za preživljanje je treba šteti tudi sorazmeren del stroškov najemnine za stanovanje. Kdo je plačeval najemnino za stanovanje v spornem obdobju pa sodišče niti ni ugotavljalo. Kot razlog je navedlo le, da pravdni stranki nista predložili pisnih dokazov o teh nakazilih, kar sicer ne drži (sodišče prve stopnje je vpogledalo kopiji v prilogi B2-B3; original v prilogi M28), spregledalo pa je tudi, da je tožnik o teh plačilih predlagal dokaz z zaslišanjem priče, ki pa ga sodišče ni izvedlo.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z omenjeno določbo 133. člena ZZZDR presoditi tožbene navedbe in ugotoviti potrebna dejstva v nakazani smeri , torej ugotoviti potrebnost in višino izdatkov za preživljanje otroka , ki jih tožnica zatrjuje za obdobje, za katero zahteva povračilo, s tem v zvezi presoditi tudi navedbe toženca in o zahtevku ponovno odločiti.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.