VSK sodba I Cp 521/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 903.484,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 56.980,00 SIT od 13.5.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 28.5.2998 do plačila, od zneska 3.360,00 SIT od 6.6.1998 do plačila, od zneska 30.240,00 SIT od 11.6.1998 do plačila, od zneska 18.480,00 SIT od 18.6.1998 do plačila, od zneska 3.360,00 SIT od 8.7.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 9.7.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 25.6.11998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 23.7.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 30.7.1998 do plačila, od zneska 18.480,00 SIT od 6.8.1998 do plačila, od zneska 30.240,00 SIT od 13.8.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 20.8.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 26.8.1998 do plačila, od zneska 3.360,00 SIT od 8.9.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 10.9.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 17.9.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 24.9.1998 do plačila, od zneska 30.240,000 SIT od 15.10.1998 do plačila, od zneska 3.360,00 SIT od 15.10.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 22.10.1998 do plačila, od zneska 18.480,00 SIT od 29.10.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 5.11.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 19.11.1998 do plačila, od zneska 30.240,00 SIT od 26.11.1998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 3.12.1998 do plačila, od zneska 33.960,00 SIT od 10.12.1998 do plačila, od zneska 18.480,00 SIT od 17.12.1998 do plačila, od zneska 36.960,00 SIT od 31.12.2998 do plačila, od zneska 33.600,00 SIT od 7.1.1999 do plačila, od zneska 18.480,00 SIT od 14.1.1999 do plačila, od zneska 41.784,00 SIT od 16.8.1999 do plačila, odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 114.611,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnik podjetju R. d.o.o. v letih 1998 in 1999 količinsko omejeval dobavo blaga sklicujoč se ravno na dejstvo, da podjetje posluje kot družba z omejeno odgovornostjo. Takrat je tožnik navajal, da če bi podjetje R. d.o.o. poslovalo kot družba z neomejeno odgovornostjo ali podjetnik posameznik, bi bile dobave večje, saj naj bi bili ti dve statusni obliki porok za plačevitost dolžnika. Tožnik je podjetje R. d.o.o. ves čas poslovnega sodelovanja priznaval kot "d.o.o.", zato se sedaj ne more sklicevati na spregled pravne osebnosti. Glede dokapitalizacije podjetja pa pritožnik ponovno zatrjuje, da je bil postopek zanjo pravočasno sprožen, vendar ustavljen s strani odvetnika N.V.. Pritožnik predlaga, da se prej navedenega zasliši kot pričo, saj on tudi razpolaga z dokumentacijo o omenjenem postopku. Zaradi navedenega pritožnik meni, da je bil 6. odstavek 580. člena ZGD napačno uporabljen, za spregled pravne osebnosti ne pride v poštev nobeden izmed razlogov, ki so navedeni v 1. odstavku 6. člena ZGD, saj ni nikoli imel namena zlorabe ali oškodovanja upnikov družbe R. d.o.o. in enako velja za obravnavani primer. Navaja še, da za dolgove družbe R. d.o.o. ne odgovarja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pravno relevantna dejstva pritožnik niti ne izpodbija, razen v kolikor se pritožbene navedbe nanašajo na domnevno pravočasnost dokapitalizacije R. d.o.o., ki naj bi jo zaustavil odvetnik N.V.. Glede te navedbe je že sodišče prve stopnje povedalo, da je povsem pavšalna in dokazno nepodprta. V pritožbi pritožnik ponavlja, da je bil postopek za dokapitalizacijo podjetja pravočasno sprožen in je bil s strani odvetnika N.V. ustavljen, pri tem kot dokaz za te trditve predlaga, da se kot pričo zasliši odvetnika N.V., vendar ta dokaz predstavlja nov dokaz, ki bi ga moral pritožnik, v skladu z 286. členom ZPP, ponuditi najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker ga ponuja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP, pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati (337. člen ZPP). V obravnavani zadevi so nesporna sledeča pravno relevantna dejstva: da je bil toženec edini ustanovitelj in družbenik družbe R. d.o.o., da tožeča stranka vtožuje terjatev, ki jo je imela do družbe R. d.o.o. in je bila ta ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v S.z dne 26.8.1999, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Cpg 13/2000 z dne 11.5.2000, da je bila uskladitev družbe R. d.o.o. z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) vpisana v sodni register dne 19.8.1999, da je vtoževana terjatev nastala v obdobju, ko družba R. d.o.o. ni bila usklajena z določbami ZGD, kot je to bilo zahtevano na podlagi 1. in 2. odstavka 580. člena ZGD. Glede na take ugotovitve je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da tožeča stranka prej navedeno terjatev pravilno vtožuje na podlagi 6. odstavka 580. člena ZGD, ko je bila z zakonom vzpostavljena dodatna neomejena subsidiarna odgovornost družbenikov tistih družb, ki se niso v določenih rokih uskladile z določbami 1. in 2. odstavka 580. člena ZGD (vzpostavljena je bila odgovornost družbenikov kot jo imajo družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma podjetniki). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da se je družba R. d.o.o. uskladila z določbami ZGD po zakonsko določenem roku za uskladitev, to je šele 19.8.1999. Res je bila kasneje družba izbrisana iz sodnega registra po zaključku stečajnega postopka, vendar to na odgovornost toženca kot edinega družbenika za obveznosti izbrisane družbe ne vpliva, saj tudi če družba, ki se ni v roku uskladila z ZGD, kasneje preneha v stečaju, odgovarjajo za njene obveznosti, če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ni izpolnila obveznosti, osebno, neomejeno in solidarno, njeni družbeniki (101. člen ZGD). V obravnavanem primeru ni dvoma, da je tožeča stranka kot upnik predhodno podala zahtevo v smislu 101. člena ZGD, in da družba R. d.o.o. kljub taki zahtevi svoje obveznosti ni izpolnila, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima vtoževana terjatev podlago v pravnomočni sodni odločbi - sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v S. z dne 26.8.1999, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Cpg 13/2000 z dne 11.5.2000. Sankcija po 6. odstavku 580. člena ZGD je torej nastopila že s samim potekom roka za uskladitev in tudi kasnejša uvedba (in končanje) stečajnega postopka ne vpliva na sam obstoj odgovornosti družbenika, to je v obravnavanem primeru toženca kot edinega družbenika. Pritožbeno sodišče je opravilo presojo izpodbijane sodbe tudi v luči odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002, glede na to, da je Ustavno sodišče v drugi točki te odločbe odločilo, da se 6. odstavek 580. člena ZGD razveljavi, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve ustavne odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana sodba skladna tudi z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, ko plačila morebitnih obveznosti, z zgoraj navedenimi določbami ZGD neusklajene družbe, lahko prevzamejo le tako imenovani pravi ali aktivni družbeniki. Po stališču Ustavnega sodišča je družbenik tisti, ki mora dokazati, da glede na njegov položaj v družbi ni mogel vplivati na to, da se družba ni pravočasno uskladila z ZGD, kot ji je to nalagal 1. in 2. odstavek 580. člena ZGD. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ni posebej izpostavilo, da je imel družbenik vlogo aktivnega družbenika, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno samo po sebi in logično izhaja iz zgoraj navedenih nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje, poleg tega v obravnavanem primeru toženec svoje "nezakrivljene pasivnosti" tudi ne bi mogel dokazati, že iz razloga, ker je bil v času nastanka izterjevalnega dolga edini družbenik družbe R. d.o.o. in je evidentno, da bi lahko družbo pravočasno uskladil z določbami ZGD. Glede pritožbene navedbe, da je tožnik družbi R. d.o.o. ves čas poslovnega sodelovanja priznaval status družbe z omejeno odgovornostjo, je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da na obravnavano zadevo ne more imeti vpliva in toženca ne morejo razbremeniti odgovornosti za obravnavani dolg.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni zahtevala (1. odstavek 163. člena ZPP).