VSK sklep II Cpg 128/2006

Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika v celoti ugodilo, tako da je sklep o izvršbi z dne 22.04.2005 v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo v celoti zavrnilo.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga spremembo sklepa, tako da se ugovor dolžnika zavrne kot neutemeljen in ostane v veljavi izdani sklep o izvršbi ali pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sicer res Ustavno sodišče razveljavilo določilo 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Vendar pa je zaključek, da naj bi dolžnik s plačilom 1.215.783,07 SIT dne 07.01.2004 upniku v celoti poravnal obveznosti po izvršilnem naslovu nepravilen. Navedena ustavna odločba učinkuje zgolj na zamudne obresti, ki tečejo po 01.01.2000, ne nanaša pa se na tiste zamudne obresti, ki so že natekle do 01.01.2002.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa ni ugotovilo za pravilno odločitev o zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Res je Ustavno sodišče z odločbo o delni razveljavitvi 1060.čl. OZ št. U-I-300/04-25 02.03.2006 razveljavilo 1060.čl. OZ, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277.čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pa res pomeni, kar pravilno navaja upnik v pritožbi, da se ta odločba nanaša le na tiste zamudne obresti, ki tečejo po 01.01.2002, ne pa na tiste, ki so se že natekle do 31.12.2001, ko je še veljal ZOR. Za obresti, ki so se natekle do tega datuma namreč ne velja določilo o prepovedi ultra alterum tantum. Sodišče prve stopnje pa zaradi zmotnega pravnega stališča ni ugotavljalo, koliko znašajo zamudne obresti, ki so se natekle do 01.01.2002 in šele potem ob ugotovitvi, koliko je dolžnik upniku plačal in ni ugotavljalo, ali je dolžnik z zneskom, ki ga je plačal, poravnal vse dolžne zneske, vključno z obrestmi, nateklimi do 01.01.2002. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi upnika izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, koliko znašajo natečene obresti do 01.01.2002 in potem s primerjavo zneskov, ki jih je dolžnik plačal, razišče ali je dolžnik poravnal dolžni znesek upniku upoštevajoč tudi zneske obresti natekle do tega datuma.