VSL sodba I Cp 13/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sodi garsonjera v izmeri 27 m2, št. 67, v VIII. nadstropju stanovanjske hiše ... v Ljubljani, skupaj s pripadajočo kletjo in solastninskim deležem na skupnih prostorih, objektih in napravah hiše ter na njej pripadajočem funkcionalnem zemljišču v skupno premoženje pravdnih strank in da predstavlja solastninki delež tožnika na tem premoženju 4/10, toženke pa 6/10. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 218.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti takšni odločitvi je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da trditev, da je garsonjera v celoti njena last temelji na dejstvu, da sta imela s tožnikom ves čas popolnoma ločena denarna sredstva. Vse tekoče stroške sta si stranki razdelili tako, da sta jih plačevali vsaka eno polovico. S preostalimi sredstvi sta stranki razpolagali po svoji presoji. Tožnik jih je porabljal zlasti za avtomobile in za lastne izdatke ter zabavo, toženka pa jih je usmerila v nakup garsonjere. Sodišče napačno presoja zadevo z vidika, da je dogovor med zakoncema o posebnem premoženju ničen. Z vidika ločenosti sredstev je nepomembno, če je imel tožnik večje dohodke od toženkinih. Višina dohodkov strank bi igrala vlogo le v primeru, če bi stranki garsonjero pridobili s skupnimi napori in sredstvi. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in meni, da bi bila pravilna odločitev taka, da bi vsaka stranka krila svoje stroške postopka. Toženka je namreč uspela z zahtevkom preko presumiranega zakonskega deleža.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ugotovilo, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nobene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je materialnopravno izhodišče za rešitev tega spora v določilih 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Po 51. členu ZZZDR je posebno premoženje tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze in ki zato ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (1. odstavek). Skupno premoženje pa je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za kogentno normo, po kateri je premoženjski režim med zakoncema določen z zakonom, ki ga je treba upoštevati, oziroma ga zakonca ne moreta obiti z medsebojnimi dogovori oziroma s sklepanjem pogodb. Tako se ne moreta dogovoriti, da premoženje, ki sta ga pridobila z delom med trajanjem zakonske skupnosti, ne bi bilo skupno premoženje (zaslišana kot stranka je toženka sicer popolnoma zanikala sklenitev takšnega dogovora). S sklenitvijo zakonske zveze, ki je po 1. odstavku 3. člena ZZZDR, urejena življenjska skupnost moža in žene, se namreč vzpostavi, zaradi narave odnosov skupnega življenja, tudi določena premoženjska povezava. Ta se v najminimalnejšem obsegu kaže vsaj v vlaganjih v skupni dom ali pri vzdrževanju oziroma prispevanju k stroškom skupnega gospodinjstva. Življenjska skupnost torej predpostavlja interes pridobivanja in delovanja v skupno dobro obeh zakoncev in obsega tudi ekonomsko oziroma gospodarsko skupnost. Pri tem je konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja delo zakoncev, ki ga predstavlja katerakoli pojavna oblika, preko katere se ustvarja neka vrednost. Vrednost ustvarjata zakonca z dohodkom, ki ga pridobivata z delom v okviru zaposlitve oziroma opravljanja poklica (tako ustvarjeni dohodek velja za skupno premoženje, ne pa za posebno, zato odpove toženkino izhodišče, ki temelji na dohodkih kot ločenih sredstvih in njihovem razpolaganju bodisi za skupno, bodisi za posebno premoženje - nakup stanovanja), pa tudi vsako drugo delo, ki je namenjeno zadovoljevanju potreb skupnosti obeh zakoncev, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odstavek 59. člena ZZZDR). Skupno premoženje zakoncev tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s kreditom ali premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo. To velja tudi v primeru, ko je kredit pridobil le eden od zakoncev. Kredit se namreč odplačuje iz osebnega dohodka, ki predstavlja skupno premoženje. Drugače bi bilo lahko le v primeru, če bi bil kredit odplačan izključno iz posebnega premoženja zakonca.

Ob takšnem materialnopravnem izhodišču in upoštevajoč celovitost odnosov pravdnih strank v obdobju trajanja njune zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze (skupaj skoraj 20 let) oziroma dejanske ugotovitve, da sta bila oba zaposlena in da je tožnik v času pred nakupom stanovanja, v času nakupa, in v času, ko je obrok kredita predstavljal še zaznaven del dohodkov pravdnih strank, zaslužil več, da sta razliko do kupnine za stanovanje privarčevala oba (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imela toženka nekaj sredstev privarčevanih še pred letom 1978), da sta ves čas trajanja skupnosti oba (vsak 1/2) prispevala k stroškom za prehrano in za stroške stanovanja, da sta oba prispevala k stroškom za nakup stanovanjske opreme, da je toženka pretežno sama opravljala vsa gospodinjska dela, tožnik pa je v celoti skrbel za vzdrževanje osebnih vozil, njihovo registracijo, pa tudi za nakupe (za te je prispevala tudi toženka) in kar kaže, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na delitev dela, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja obravnavano stanovanje skupno premoženje pravdnih strank.

Ugotovitev, da je stanovanje skupno premoženje, pa pogojuje pri njegovi delitvi, kot materialnopravno izhodišče, zakonsko domnevo o enakosti deležev obeh zakoncev na tem premoženju, s tem da lahko dokažeta, da sta prispevala k nastanku tega premoženja v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena ZZZDR). Pri tem dokazovanju je toženka le delno uspela, saj je uspela dokazati, da je manjši del denarnih sredstev, ki jih je bilo treba plačati ob nakupu stanovanja privarčevala že v času, preden sta s tožnikom ustvarila življenjsko skupnost, da je izkazala večji angažma pri nakupu stanovanja in večji prispevek pri skrbi za gospodinjstvo.

Tako izkazani nekoliko višji prispevek pri ustvaritvi skupnega premoženja je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v končnem razmerju solastniskih deležev vsake od pravdnih strank 6/10 (toženka) : 4/10 (tožnik).

Pravilna pa je tudi stroškovna odločitev. Tožnik je namreč zahteval, da sodišče ugotovi njegov polovični delež na stanovanju, kar je zakonsko presumirani delež, toženka pa je zahtevala, da se ji prisodi stanovanje v celoti. Glede na to, da je presumirani delež za vsako stranko na stanovanju 50%, sodišče pa je tožniku prisodilo 40%, toženki pa 60% delež na stanovanju, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel z 80% zahtevka, toženka pa le z 20%. Iz navedenih razlogov je bilo treba toženkino pritožbo v celoti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).