VSL sodba I Cp 466/99

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženka je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka v višini 56.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2000 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je menično poroštvo tožnika C. L, dano za plačilo bianco menice, ki jo je v zavarovanje terjatve toženke v skladu s posojilno pogodbo št. DH 16/96 dne 24.1.1996 v Kočevju izdala družba L. d.o.o., neveljavno, v kolikor se ne nanaša na terjatev v višini 3.366.395,50 SIT skupaj s temeljno obrestno mero + 13% letnimi obrestmi, kakor izhaja iz pogodbe št. DH 16/96 z dne 24.1.1996. Toženki je sodišče naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti njegove pravdne stroške v višini 362.010,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje toženka. V obsežni pritožbi med drugim navaja, da se zavarovanje s sporno menico nanaša tako na starejšo pogodbo št. DH 16/96, kot na pogodbo št. DH 54/96. Dano je bilo le eno zavarovanje, ker ob prvi pogodbi fizično zavarovanje z menico ni bilo izvedeno. Izročitev zavarovanja je bila pogoj pred odobritvijo drugega kredita, kar je logično in ekonomsko, saj ob podpisu druge pogodbe prvi dolg še ni bil plačan in toženka sredstev po drugi pogodbi ni hotela izplačati brez zavarovanja. Tožnik je bil skupaj z Begičem vedno prisoten in aktivno udeležen pri reševanju garancije in zagotavljanju sredstev podjetju L. d.o.o., zato je njegovo sprenevedanje, da za pogodbo ni vedel in ni dal zavarovanja, povsem nemogoče. Tožnikova povezava s poslovanjem L. d.o.o. je vsaj tolikšna, da povsem logično pojasnjuje njegovo poroštvo tudi za kredit po pogodbi DH 54/96. B. je velik dolžnik toženke, zato je njegova izpoved v tem postopku povsem neverodostojna; v pisarni pooblaščenca toženke je namreč povedal, da bo plačal polovico dolgov toženki, ostalo pa naj vrne tožnik, ker sta si tako delila tudi koristi in denar. Celo B. pa je potrdil zahtevo toženke, da se obveznost po pogodbi DH 54/96 zavaruje z meničnim poroštvom B. in tožnika. Tožnik je v nadaljevanju pristopil zelo premišljeno, vendar gre pri tem za evidentno zlorabo. Toženka predlaga, da se pri Bank Avstija poizve, kdo se je pri poslu garancije pogovarjal in dogovarjal in kakšno vlogo je imel pri tem tožnik; v tem smislu predlaga tudi ponovno zaslišanje prič J. in B. ter odvetnika B. P., ki je bil udeležen pri reševanju vprašanja garancije. Ob izvedbi teh dokazov bo sodišče zlahka prišlo do drugačnih zaključkov. Toženka kritizira dokazne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbama prič J. J. in M. M. V nadaljevanju pa še pojasnjuje, da je na podlagi menice vložila menični plačilni nalog in je zaradi ugovora tožnika v teku pravdni postopek; zato meni, da ni razlogov za ugotovitveni zahtevek v tej pravdi. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

V skladu z določbo prvega odstavka 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 odgovarja zgolj na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Tožnik ima v skladu z določbo drugega odstavka 187. člena ZPP/77 pravni interes, da se negotovost njegovega pravnega položaja v zvezi s kritičnim meničnim poroštvom odpravi z učinkom pravnomočnosti. Samo dejstvo, da je toženec po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi vložil dajatveno (menično) tožbo, tožniku ne jemlje pravnega interesa.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, natančno navedlo pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi (določbe 29. do 31. člena Zakona o menici ter določbe 29. poglavja ZOR) in materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo, obsežno in skrbno dokazno oceno sodišča prve stopnje. V pritožbi predlagano ponovno zaslišanje prič V. B. in J. J. ter zaslišanje dodatnih prič bi bilo zato nepotrebno.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila poroštvena izjava tožnika dana skupaj z menično izjavo, obe pa sta bili dani bianko. Ko imetnik menice le-to izpolni, ima menica vse meničnopravne učinke. Zato je menična zaveza avalista, dana na bianko menici, samostojna. Sprejem bianko menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko pozneje izpolni odredbo za plačilo menice. Pooblastilo za izpolnitev blanketa da dolžnik upniku izrecno ali molče. Izrecno - pisno pooblastilo je dano navadno s posebnim pismom, s katerim dolžnik pooblašča upnika, da izpolni bianco akcept. V pooblastilu mu določi višino zneska, čas in mejo pooblastila. Kot takšno pismo je mogoče šteti menično izjavo, kakršna je izjava na obrazcu toženke - priloga A3, A4 in A7 v spisu. Ker pa je bila v obravnavanem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi menična izjava dana bianko (kot je razvidno iz priloge A3 v spisu), o izrecnem pooblastilu za izpolnitev menice ni mogoče govoriti. Pisnega dogovora o bistvenih meničnih sestavinah, v katerem bi bile določene meje, ki jih upnik pri izpolnitvi menice ne sme prekoračiti, namreč v obravnavanem primeru ni bilo. Kljub temu (in ne glede na to, da je njegova zaveza samostojna) lahko avalist ugovarja, da vsebina menice ni bila izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb oz. v skladu z dogovorom. Ker v obravnavani zadevi tožnik - avalist zatrjuje, da je toženka prekoračila pooblastilo za izpolnitev menice, je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšen je bil dogovor pravdnih strank v zvezi s sporno menico oz. poroštvom ter v zvezi s katero posojilno pogodbo je bila dana poroštvena izjava tožnika.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožniku, da sta bila tožnik ter Velimir Begič ob sklenitvi posojilnih pogodb št. DH 16/96 z dne 24.1.1996 in št. DH 17/96 (za nakup stanovanj) drug drugemu vzajemno menična poroka ter je bila sporna bianko menica, bianko menična izjava in bianko izjava porokov (vse brez datumov izstavitve) dana v zavarovanje posojilne pogodbe št. DH 16/96 z dne 24.1.1996. Ob tem je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ni verjelo priči Janku Jurci, da je bila sporna izjava porokov dana (v času med 24.1.1996 in 15.3.1996) za dve posojilni pogodbi (za pogodbo št. DH 16/96 za nazaj ter za pogodbo št. DH 54/96 za vnaprej). Priča M. M. (delavka tožene stranke, ki se ukvarja prav s posojili) je namreč pojasnila, da ni poslovna praksa, da bi toženka sklepala kreditne pogodbe in nakazovala kredite, ne da bi bili pred nakazilom dani instrumenti zavarovanja. To bi bilo v nasprotju s finančnimi predpisi in utečeno prakso toženke. Pritožbeno sodišče sicer verjame toženki, da je ob sklepanju nove posojilne pogodbe s podjetjem L. d.o.o., št. DH 54/96 zahtevala, da se obveznost po pogodbi zavaruje z meničnim poroštvom direktorja podjetja L. d.o.o. V. B., pa tudi z meničnim poroštvom tožnika. Takšno zahtevo je potrdil, kot priča zaslišani V. B. in je tudi, kot zatrjuje pritožnica, ekonomsko logična. Vendar pa zahteva toženke za nastanek meničnega poroštva ne zadošča. Pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki verjame izpovedi V. B., da je ob prisotnosti M. M. podpisal kreditno pogodbo št. DH 54/96 in v njeno zavarovanje podpisal bianko akceptne naloge, bianko menico s svojim osebnim poroštvom, bianko menično izjavo in izjavo o svojem poroštvu; omenjenih listin pa ni sopodpisal in zanje garantiral nihče drug. Kljub pritožbeni trditvi, da je priča V. B. velik dolžnik toženke, pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da njegovi izpovedi, od katere nima prav nobene koristi, ne bi verjelo. Da je sodišče prve stopnje lahko napravilo zgoraj navedeni zaključek, je tudi natančno raziskalo podlago za sklenitev kritične posojilne pogodbe št. DH 54/96 in ugotovilo, da je bila sklenjena za poplačilo vnovčene bančne garancije, izdane s strani Bank Avstrija. Pritožbeno sodišče obsežnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s potekom vnovčitve bančne garancije ne bo povzemalo, jih pa v celoti sprejema. Bistvena ugotovitev je, da v nobeni od listin povezanih s posli podjetja L. d.o.o., za katere je bila dana vnovčena bančna garancija, niti v sporni posojilni pogodbi, tožnik ali njegovo takratno podjetje CL d.o.o. ni omenjeno bodisi kot porok, kot zastavitelj ali morda družbenik. Zato pritožbeno sodišče sprejema tudi sklep sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazni postopek ni pokazal nikakršnega razloga, da bi tožnik s podpisom izrazil resno voljo, da prevzame menično poroštvo za zavarovanje obveznosti po pogodbi št. DH 54/96. Tako pritožbe no sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ob izstavitvi kritične menične izjave ter izjave tožnika o meničnem poroštvu, ni obstajala skladna in resna pogodbena volja, da bi se menično poroštvo tožnika nanašalo na zavarovanje obveznosti po posojilni pogodbi št. DH 54/96. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila številka te pogodbe v menično izjavo vtipkana dodatno, na kar, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, kaže tudi prostor v katerega je številka pogodbe natipkana ter dejstvo, da je obrazec menične izjave sestavljen v ednini, torej se izdaja le za zavarovanje po eni posojilni pogodbi.

Pritožbeni razlogi torej niso podani; sodišče prve stopnje je, kot je bilo pojasnjeno, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Višje sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 16/1 Odvetniške tarife v višini 625 odvetniških točk (in ne priglašenih 650 točk), kar upoštevaje vrednost točke na dan odmere (90,00 SIT) znaša 56.250,00 SIT; ni pa priznalo stroškov za posvet s stranko (priglašenih 50 točk), ker je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77).