VSL sodba I Cpg 874/99

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 96/09875-2 z dne 15.7.1996, razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 67.930,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka, po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je glede na določbo 1. odst. 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku o pritožbi, zato, ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo citiranega zakona, odločilo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa k razlogom napadene sodbe dodaja še naslednje:

Pritožnica je res že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot ponavlja v pritožbi, trdila, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 5.3.1994 (priloga B3) sklenila (tudi) tožena stranka in B.O., neveljavna, ker iz nje ni razvidno, kdaj je bila prijavljena pristojnemu upravnemu organu za odmero davka in kdaj je bil overjen podpis prodajalca. Sodišče prve stopnje se posebej resda ni ukvarjalo s temi njenimi izvajanji, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih, pravnorelevantnih in pravilnih razlogov. Sicer pa se na neveljavnost pogodbe lahko sklicuje le pogodbena stranka (primerjaj člene 111 do 117 o izpodbojnosti pogodb v ZOR). Glede nejasnega očitka v zvezi z obličnostjo citirane pogodbe pa se pritožnica prav tako sklicuje na okoliščine, ki z obliko pogodbe oziroma posledicami, če pogodba nima potrebne oblike, nimajo nikakršne pravnorelevantne zveze (primerjaj člene 67 do 73 o obliki pogodbe v ZOR).

Dolžnost tožeče stranke v obravnavanem sporu je bila dokazati pasivno legitimacijo tožene stranke, torej materialnopravno odločilno dejstvo, da je tožena stranka nosilec obveznosti, ki jo tožeča stranka v tem sporu vtožuje. Ker pa je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov (glej tretjo alineo 2. odst. 28. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami, v nadaljevanju SZ)), nastalih v času od dne 7.9.1995 do dne 6.6.1996, medtem ko tožena stranka že od dne 5.3.1994 ni bila več lastnica spornega poslovnega prostora, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, in v posledici tožbeni zahtevek zavrnilo.

V zvezi s pritožbenim očitkom o dvomu glede časa izročitve spornega poslovnega prostora B.O., kot kupcu, se pritožnica spet sklicuje na pravnonerelevantno dejstvo, saj nastanejo obveznosti in pravice glede spornih stroškov (na podlagi pogodbe o opravljaju poslov v zvezi z upravljanjem hiše po določilih 28. člena SZ) med upravnikom in lastniki v večstanovanjski hiši. Glede tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v času sklenitve pogodbe po 28. členu SZ (priloga A4) ni bila več lastnica spornega poslovnega prostora.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki sta jih pravdni stranki predlagali; ti pa so tudi zadoščali za pravilno sodbo. Zato je sklicevanje pritožnice na 3. odst. 7. člena ZPP/77, češ da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti tudi dokaze, ki jih stranki nista predlagali, ker naj bi bili pomembni za odločbo, neutemeljeno in pravno neustrezno, saj naj bi po pritožničinem mnenju sodišče prve stopnje raziskovalo vprašanje obličnosti sporne kupoprodajne pogodbe z raziskovanjem okoliščin, ki pa, kot že navedeno, niso pravno pomembne.

Tudi na vprašanje seznanjenosti tožeče stranke z lastništvom spornega poslovnega prostora je sodišče prve stopnje pravilno in jasno odgovorilo. Prav tožnica je bila tista, ki je bila dolžna vedeti, s kom dne 21.3.1994 sklepa pogodbo o upravljanju stanovanjskoposlovne hiše na naslovih a, b, c. O pravnopomembnem dejstvu, nastalem kronološko pred sklenitvijo te pogodbe, je tožena stranka, ki ni bila več lastnica spornega poslovnega prostora, pač ni bila dolžna obveščati. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje določbo 268. člena ZOR pravilno uporabilo.

Sklicevanje pritožnice na določbo 33. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih in s tem v zvezi na obličnost kupne pogodbe, sposobne za vpis v zemljiško knjigo, je sicer nedovoljena pritožbena novota (glej 1. odst. 496.a člena ZPP/77); se pa v zvezi z njo pritožbeno sodišče ponovno sklicuje na doslej navedene razloge.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče pri preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Neuspešna pritožnica mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).