VSL sklep III Cp 1237/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za zavarovanje njegove bodoče pogojne denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, ki ni vknjižena v zemljiški knjigi.

Proti sklepu se je pritožil upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju sistematična razlaga 23. poglavja Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki ureja zastavno pravico na podlagi sporazuma strank, ne pripelje do zaključka, da je vzpostavitev zastavne pravice za zavarovanje bodočih in pogojnih denarnih terjatev možna le na vpisanih nepremičninah. Namen 23. poglavja je namreč ne samo v tem, da imajo potencialni upniki možnost zavarovati svojo terjatev, ampak omogoča tudi potencialnim dolžnikom, da terjatve upnikov do njih sploh nastanejo. Če namreč dolžnik upniku za zavarovanje njegovih bodočih in pogojnih terjatev ne bo mogel nuditi ustreznega zavarovanja, mu upnik sploh ne bo omogočil nastanka terjatve. Iz določb ZIZ ne izhaja, da bi zakonodajalec hotel dolžnika, ki lahko brez svoje krivde zaradi slabega stanja zemljiške knjige za zavarovanje terjatev upnikov ponudi le nevpisane nepremičnine, postavljati v slabši položaj od dolžnika, katerega nepremičnine so vpisane. ZIZ pri zavarovanju bodočih in pogojnih terjatev ne razlikuje med vpisanimi in nevpisanimi nepremičninami, iz česar sledi, da je bil zakonodajalčev namen omogočiti zavarovanje bodoče in pogojne terjatve tako na vpisanih kot na nevpisanih nepremičninah. Poleg tega iz naslova 254. člena ZIZ sledi, da se ta člen uporablja tudi za zavarovanje bodoče in pogojne terjatve, saj bi moralo biti sicer zavarovanje take terjatve izrecno izključeno iz tega člena ali pa naslov drugačen. Upnika k navedenemu zaključku vodi tudi 250. člen ZIZ, ki med pogoji za zavarovanje ne določa, da mora biti nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ima upnik do dolžnika bodočo in pogojno denarno terjatev. Za zavarovanje take terjatve na dolžnikovi nepremičnini ZIZ v 1. odstavku 252. člena kot sredstvo zavarovanja določa predznambo zastavne pravice in pri tem ne daje podlage za razlago, da bi bilo poleg predznambe možno tudi drugo sredstvo zavarovanja. Sodišče druge stopnje se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da si upnik ne more kar sam izmisliti sredstva zavarovanja in kot tako sredstvo navesti na primer popis dolžnikove nepremičnine. Ker pa je predznamba zemljiškoknjižni vpis (in torej dejanje zemljiškoknjižnega sodišča), gre že zato zaključiti, da je zavarovanje bodočih in pogojnih denarnih terjatev po zakonu mogoče le na vpisanih nepremičninah.

Tudi naslov in vsebina 254. člena ZIZ ne privedeta k drugačnemu zaključku. Ta člen gre razlagati le v povezavi z 252. členom ZIZ, ki kot temeljni ureja zavarovanje bodočih in pogojnih denarnih terjatev z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank. Ker ZIZ v 254. členu govori o rubežu nepremičnine, ki ima pomen vknjižbe, 252. člen ZIZ pa omenja le predznambo zastavne pravice kot sredstvo zavarovanja, slednja pa po svoji naravi pomeni le pogojno vknjižbo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se določbe 254. člena ZIZ nanašajo na že obstoječe denarne terjatve. Drugačna razlaga od opisane bi pomenila neupravičeno privilegiranje šele potencialnih upnikov v razmerju do upnikov, ki imajo že obstoječe denarne terjatve do dolžnikov.

Nadalje pa tudi ni mogoče slediti upnikovemu sklicevanju na 250. člen ZIZ, saj ta določa splošne pogoje za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini na podlagi sporazuma strank in so torej določbe 252. člena ZIZ v razmerju do 250. člena ZIZ specialne narave.

Zaradi vseh opisanih razlogov je sodišče druge stopnje potem, ko tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).