VSL sklep II Cp 269/99

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da je zavezanka za odškodnino za zaplenjeno premoženje parc. št. 85 - hiše, gospodarsko poslopje, dvorišče, parc. št. 569/1, parc. št. 569/2 - vrt, ter parc. št. 277 - hiše, vse vl. št. 595 k.o. G., Republika Slovenija. V obrazložitvi je zapisalo, da gre za vrnitev premoženja po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij. Ker vrnitev v naravi ni možna glede na predlog, je sodišče odločilo, da je za odškodnino zavezana Republika Slovenija. Zapisalo je, da gre za vmesni sklep.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagajoča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvena kršitev postopka je v tem, da je v izreku zapisano, da gre za premoženje, za katerega je zavezanka Republika Slovenija. Pri izrekanju je šlo mimo zahtevka predlagatelja, saj predlagatelj v pripravljalni vlogi z dne 8.9.1994 zahteva vrnitev v naravi, podredno pa odškodnino.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom odločilo tako o načinu vrnitve zaplenjenega premoženja kot o zavezancu. Pri tem je v obrazložitvi zapisalo, da je predlagajoča stranka spremenila predlog tako, da ne zahteva več vrnitve premoženja v naravi, ampak odškodnino. Glede na pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče preizkušalo to ugotovitev sodišča prve stopnje.

Iz pripravljalnega spisa predlagajoče stranke z dne 8.9.1994 (list. št. 20) izhaja, da zahteva predlagajoča stranka vrnitev v naravi, podredno pa plačilo odškodnine. Res je, da je glede na sporno pasivno legitimacijo in vrsto zahtevkov, ki so bili iz tega spisa izločeni in se obravnavajo pod drugimi opravilnimi številkami, predlagajoča stranka vlagala še nadaljnje vloge. Tako je v pripravljalnem spisu z dne 2.11.1995 (list. št. 40) predlagajoča stranka zapisala, da sporoča sodišču, da uveljavlja "odškodninski zahtevek le zoper Republiko Slovenijo". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da take izjave predlagajoče stranke ni mogoče šteti kot spremembe predloga oz. odstop od prvotno zahtevane vrnitve v naravi. Iz obrazložitve sklepa tudi ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče prve stopnje meni, da vrnitev v naravi ni možna. Gre za zapis, ki kaže, da je za pritožnico odškodninski zavezanec Republika Slovenija, da pa predlog za vrnitev v naravi še vedno ostaja odprt.

Treba je namreč izhajati iz določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki v teh primerih ohranja veljavnost vrnitve zaplenjenega premoženja po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. RS, št. 10/98). Obseg vrnitve je določen v 145.a čl. ZIKS, zavezanec pa v 145.b čl. ZIKS.

Ker so v sklepu v obrazložitvi razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju oz. jih ni, sodišče pa je odločalo tudi mimo postavljenega predloga predlagajoče stranke, je bilo treba zaradi bistvenih kršitev določb ZPP v zvezi z ZNP sklep razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje (369. čl. ZPP/77 v zvezi s 36. čl. ZNP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče odloči v mejah postavljenega predloga, nato pa ugotovi, ali je vrnitev zahtevanega premoženja v naravi možna ali ne, ter se pri tem opre na citirane materialnopravne predpise.