VSK sodba in sklep I Cp 1107/2000

Pritožbi se zavrneta in se p o t r d i t a sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za škodo v višini 465.000,00 SIT iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin, strahu in trajnih posledic, ki naj bi mu jo povzročila tožena stranka. Iz razlogov izhaja, da tožnik ni uspel dokazati vseh elementov odškodninskega delikta, medtem ko je toženec uspel dokazati obstoj okoliščin, ki izključujejo njegovo odgovornost, da je dejanje storil v silobranu, zato toženec tožniku ne odgovarja za škodo, ki jo je ta utrpel dne 20.4.1999. Z naknadno izdanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo tudi o stroških pravdnega postopka in jih v celoti naložilo v plačilo tožeči stranki. Zoper izdano sodbo in sklep se je v zakonitem roku pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Zoper sodbo se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika se je prvostopno sodišče neutemeljeno oprlo na trditve prič M.P.in K.G., medtem ko je pričanje M.Š. ocenilo za neverodostojno kljub temu, da se je v potankosti ujemalo s pričanjem tožnika. Obe priči, kot tudi toženec se spominjajo le dela dogodka, M.P. vsega skupaj le, medlo, saj je bil, kot je sam povedal, vinjen. Sodišče pa kljub temu njegovo pričanje jemlje za verodostojno. Priči sta se med seboj nedvomno tudi dogovarjali pred pričanjem. Sodišče je napačno presodilo tudi poškodbe tožnika, saj je menilo, da bi jih lahko tožnik utrpel ob padcu, čeprav bi po mnenju pritožnika tako lahko utrpel le buško, saj so vsi robovi miz v lokalu tapecirani, ravno tako tudi stoli, ki so poleg tega še okrogli, ne pa rano v precejšnji dolžini in širini, ki je krvavela, istočasno pa še edem na očesu. Če ne bi šlo za odprto rano, zakaj bi mu zdravnik odredil injekcijo proti tetanusu. Sodišče je tudi napačno ocenilo okoliščine, ki naj bi izključevale krivdo toženca za škodno dejanje. Dejanje toženca ni bilo storjeno v silobranu, popolnoma nemogoče je, da tožnika ni videl ali vsaj zaznal, ko je ta vstopil v lokal, tako da nenadnosti, nepričakovanosti, nepredvidljivosti "skoka" nanj ni moč zagovarjati, še posebej glede na dejstvo, da je tožniku poškodba kolka tako ravnanje preprečevala, pa tudi sama postavitev oseb v majhnem prostoru. Zgolj podrejeno pritožnik navaja, da je bila obramba toženca vsaj pretirana in silobran prekoračen. Sodišče je ravnalo tudi napačno, ko je slepo verjelo toženi stranki, da je imel v času spornega dogodka zlomljeno roko in tudi zaradi tega tožnika ni mogel poškodovati, ko pa iz izvida Travmatološke klinike jasno izhaja, da je pred spornim dogodkom utrpel le udarnino desne roke. Tožeča stranka se je pritožila tudi zoper naknadno izdani sklep o stroških, ki je po njenem mnenju preuranjen, saj bi sodišče z izdajo takega sklepa lahko počakalo do odločitve pritožbenega sodišča. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa so nastali samo še dodatni stroški, saj je bil tožnik prisiljen izpodbijati tudi navedeni sklep. Pritožbi zoper sodbo in sklep nista utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 350/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP), dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno in tudi v materialnopravnem pogledu je sodba pravilna. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nepravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, svojo dokazno oceno pa prepričljivo obrazložilo. Vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastalo škodo mora dokazati tožnik. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki se jim v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje, pa tožnik ni dokazal, da bi bile njegove poškodbe posledica tožnikovih udarcev in (ali) brc in s tem ni dokazal vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo (čl. 154/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožnik, kot tudi njegov sin, sta med postopkom ves čas zatrjevala, da je toženec dvakrat močno udaril tožnika po glavi enkrat z eno in enkrat z obema rokama. Že po prvem udarcu, ki je bil nepričakovan, se je tožnik opotekel ob točilnem pultu tako, da je padel, ko se je komaj pobiral, pa je dobil močan drugi udarec, po katerem se je zopet opotekel, a padel ni. Tožnik je povedal, da je po prvem udarcu že dobil poškodbo, rano na glavi, da je krvavel in si s kapo, ki jo je ob padcu izgubil skušal zaščititi rano. Kapo so mu pomagali iskati tudi natakarica in Podobnik, vendar pa ne en ne drugi, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, kakšne poškodbe, ki bi krvavela, nista opazila ne tedaj ne kasneje. Sin tožnika je povedal, da je videl ob odhodu iz lokala, da je oče poškodovan po vrhu glave. Obenem pa tudi, da je siguren, da se oče ni poškodoval ob padcu in s tem morebitnem udarcu ob rob mize ali stola. Nasprotno od tega so zatrjevali toženec ter priči M.P. in K.G.. Na pričanje slednje se je sodišče tudi pravilno najbolj oprlo. Pritožnik zmotno opozarja, da je sodišče dalo prevelik poudarek pričanju P., saj iz prvostopne sodbe jasno izhaja, da je upoštevalo predvsem izpovedbo K.G.. Kot je ugotovilo že prvostopno sodišče je toženec kategorično zanikal, da bi tožnika kdajkoli udaril ali obrcal, udarcev in brc pa nista videla niti K.G. niti M.P.. Pričanja in izpovedbe v zvezi z dogodkom je izčrpno in pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pritožbeno se tem ugotovitvam le pridružuje in dodaja, da na podlagi vsega povedanega izhaja, da tožnik ni uspel dokazati, da bi ga toženec kdajkoli udaril in bi poškodbe nastale kot posledica teh udarcev. Sodišče sicer verjame, da je tožnik imel poškodbe kot jih zatrjuje in da mu je bila vsled teh odrejena injekcija proti tetanusu, vendar pa sodišča ni uspel prepričati, da je te poškodbe utrpel na način kot ga zatrjuje, torej zaradi udarca tožene stranke, saj ostaja sporno ali je do udarcev zares prišlo. Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s poškodbo toženca. Pritožnik nekorektno in nepravilno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, češ da je slepo verjelo tožencu, da zaradi zlomljene roke ni mogel poškodovati tožnika. Sodišče v sodbi govori o tem, da si je toženec par dni pred dogodkom poškodoval desno podlaht ob udarcu v železno ograjo in da je bila poškodba oskrbljena z elastičnim povojem. Tej poškodbi je dalo tudi pravilen poudarek. Tudi sama narava poškodb tožeče stranke, kot izhajajo iz priloženih fotografij, po mnenju drugostopnega sodišča prej kaže na to, da so posledica udarca ob mizo ali stol, pa četudi tapecirano, kot pa udarca s pestjo po glavi. Pritožnik v pritožbi tudi na dolgo polemizira s položaji prič in strank postopka v času spornega dogodka. V zvezi s tem ga je opozoriti na njegovo izpoved pred sodiščem prve stopnje, da je skozi veliko okno lokala zagledal položaj toženca in njegovega sina M.Š.. Pritožbena navedba, da tožnik ne bi videl, da ima toženec pred seboj njegovega sina, če bi toženec zavzemal položaj s hrbtom proti stranskim vratom, je tako popolnoma brez teže, saj je dogajanje videl že pred vstopom v lokal. Glede samega ravnanja tožene stranke, se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvam prvostopnega, da je ta le odrinil tožnika, ko ga je odzadaj prijel in se je toženec sunkovito obrnil. Mogoče sicer je, da je tožnik utrpel poškodbo ob padcu, kot posledico odriva toženca. V tem primeru pa manjka drugi bistveni element odškodninskega delikta, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, protipravnost. V izogib ponavljanju, se pritožbeno sodišče na ugotovitve prvostopnega sklicuje, obramba toženca pa pri tem vsekakor ni bila prekoračena. Pritožbeno sodišče je opravilo tudi uraden preizkus izpodbijanega sklepa o stroških postopka, vendar kršitev ni našlo. Iz same pritožbe izhaja, da se tožeča stranka pritožuje le zaradi preuranjenosti izdanega sklepa. Pritožbeno sodišče bi ob tem samo poudarilo, da 4. odst. 163. čl. ZPP določa, da mora sodišče odločiti o stroških postopka v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred tem sodiščem. Prvostopno sodišče je tako ravnalo povsem pravilno, o stroških je odločilo naknadno le zato, ker ob končanju zadeve še ni razpolagalo s stroškovnikom strank. Ali bi o stroških odločilo že v sodbi ali šele z naknadnim sklepom, pa za tožečo stranko oziroma stranko, ki se pritožuje, za njen položaj v pritožbi ne pomeni nobene razlike. Eventuelna razveljavitev sodbe bi imela za posledico tudi razveljavitev izdanega sklepa. Stroški, ki so ob tem nastali z vložitvijo pritožbe, so torej povsem nepotrebni. Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (čl. 353 in 365/2 ZPP).