VSC sklep Cp 1256/2000

Pritožbi upnika se d e l n o u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 3. odstavku izreka sklepa) s p r e m e n i tako, da se določi predujem za izvršitelja v višini 67.500,00 SIT. V ostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški izvršilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v skladu z določbo čl. 289 ZIZ določilo za izršitelja v tej zadevi B. P. in odločilo, da se predujem, ki ga je upnik že nakazal v višini 3.000,00 SIT prenakaže na žiro račun izvršitelja, upniku pa naložilo, da mora v 8 dneh založiti še nadaljnjih 97.500,00 SIT predujma za izvršitelja. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in sicer zoper del, s katerim mu je sodišče naložilo predujem za izvršitelja v znesku, ki presega znesek 30.000,00 SIT. Sodišče mu ne bi smelo naložiti tudi predujma za drugo javno dražbo, saj ni zanesljivo, da bo do te dražbe sploh prišlo in da bodo ti stroški nastali. Predujem, ki ga je določilo sodišče, je previsok. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da mu sodišče naloži predujem v višini 30.000,00 SIT. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožba je delno utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče določilo višino predujma po določbah 3., 9. in 11. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljav in povračilo stroškov v zvezi z njihovim delom. Sodišče je tako priznalo izvršitelju opravo rubeža v višini 750 točk, prve javne dražbe v višini 750 točk in druge javne dražbe v višini 750 točk, skupno torej 2400 točk, kar znese 96.000,00 SIT in pa še po 6. členu Pravilnika stroške kilometrine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 11. člena navedenega pravilnika, po katerem sodišče določi višino predujma na podlagi lastne ocene o višini stroškov, ki bodo predvidoma nastali z opravo dejanja izvršbe ali zavarovanja, vendar najmanj v višini 150 % cene storitev po tar. št. 1. Pritožba pravilno opozarja na to, da upnik ni dolžan takoj šele na začetku izvršbe plačati tudi stroške za drugo javno dražbo, saj ni gotovo, da bo ta dražba potrebna.Upnik tudi ni dolžan financirati izvršilnega organa za dejanja, za katera ni gotovo, da bodo potrebna. Druga dražba se namreč opravi šele takrat, kadar prva dražba ni uspešna. Glede na to je pritožbeno sodišče ta sklep spremenilo tako, da upniku ni naložilo plačilo predjema tudi za drugo javno dražbo, saj bo tak predjem potreben le v primeru, kadar prva javna dražba ne bo uspešna. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena, saj je tako določen znesek le nekaj več kot je minimalno določen znesek za plačilo predujma. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z določbo čl. 358 ZPP spremenilo sklep sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.