VSC sodba Cp 1083/99

Pritožbi se d e l n o u g o d i in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da rok, v katerem je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje, pravilno znaša 90 dni in ne 60 dni. Glede preostalega se pritožba z a v r n e in se sodba sodišča prve stopnje p o t r d i .

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je najemno razmerje med tožečo in toženo stranko prenehalo (točka 1 izreka) in da je toženka dolžna izprazniti stanovanje tožeče stranke št. 22, v izmeri 39, 59, v Č. 4 v Ž., ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, brez pravice do drugega primernega stanovanja, v roku 60 dni (točka 2 izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 40.894,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče je presodilo, da je tožeča stranka upravičena toženi stranki odpovedati najemno pogodbo za stanovanje, zaradi krivdnega razloga na strani tožene stranke - neplačevanja najemnine. Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila in navajala, da na zadnji obravnavi dne 10.6.1999 ni bila prisotna, ker ni dobila vabila. Predlagala je obravnavo na višjem sodišču. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba je delno utemeljena. Tožena stranka na narok za glavno obravnavo dne 10.6.1999 res ni bila posebej pisno vabljena, to pa zato, ker je bila na ta narok posebej opozorjena na prejšnjem naroku za glavno obravnavo, ki je bila dne 13.4.1999. Takšno poslovanje sodišča je v skladu z določbo 2.odstavka 116.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, ki sodišču nalaga,da kadar narok preloži,naznani navzočim takoj ustno kraj in čas novega naroka. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo na naroku dne 13.4.1999,na katerem je bila tožena stranka navzoča, tako da je bila o tem, kdaj in kje se bo vršil naslednji narok, pravilno obveščena. Neplačevanje najemnine je razlog,zaradi katerega lahko najemodajalec odpove najemno pogodbo. Tako je določeno v 53. členu Stanovanjskega zakona, katerega vsebina je navedena že v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Da tožena stranka najemnine ni plačevala, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da ob tem toženi stranki ne gre sodno varstvo po določbi 3.odstavka 53.člena SZ, ki sicer gre najemnikom, ki zapadejo v socialno stisko, ker tožena stranka ni izpolnila predpisanega pogoja - potrdila s strani C. za socialno delo. Tožeča stranka je bila torej upravičena prekiniti najemno razmerje s toženko in zahtevati njeno izselitev. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo predmet najemne pogodbe socialno stanovanje, je potrebno opozoriti na Pravilnik o normativih in standardih ter postopku za uveljavljanje pravice do socialnega stanovanja v najem (Ur.l.RS, št.18/92 in 31/96),ki je že pred sklenitvijo najemne pogodbe med pravdnima strankama v 2.odstavku 16.člena določal, da rok za izselitev, opredeljen v najemni pogodbi za socialno stanovanje, ne sme biti krajši od 90 dni. Določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, so sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi (2.odstavek 27.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Čeprav v razvezani najemni pogodbi med pravdnima strankama ni bil določen 90-dnevni rok za izselitev najemnika, kadar pogodbo odpove najemodajalec, je treba glede na navedeni določbi pravilnika in ZOR šteti, kakor da je bil določen, ker bi tudi moral biti. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, razen v delu, kjer je odločeno o izselitvenem roku - v tem delu je sodbo spremenilo, saj je bilo dejansko stanje nesporno,le ob pravilni uporabi prava je bilo treba določiti 90-dnevni rok v skladu s pravilnikom namesto prej določenega 60-dnevnega. Odločitev je v skladu z določbo 4.točke 373.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99.