VSK sklep II Cpg 20/2002

Ugovoru se ugodi in se izpodbijani sklep o izvršbi r a z v e l j a v i ter zadeva vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom o izvršbi izdanim na podlagi verodostojne listine, dolžniku naložilo obveznost, da v 8 dneh upniku plača terjatev v višini 1.230.000,00 LIT v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti računov s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih računov dalje do plačila ter izvršilnih stroškov odmerjenih na 31.610,00 SIT. Obenem pa je za izterjavo te terjatve tudi dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev na dolžnikovem žiro računu pri APP ter njihovim prenosom na žiro račun upnikove pooblaščenke. Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor, ki ga je prvostopno sodišče ocenilo za neobrazloženega ter ga skladno z določbo 5. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) posredovalo pritožbenemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Dolžnik je v ugovoru oporekal odločitvi prvostopnega sodišča, da z izpodbijanim sklepom dovoli izvršbo denarne terjatve upnika. Ta namreč izvršilnemu predlogu ni priložil zakonite verodostojne listine, marveč le račune v italijanskem jeziku, ki ne morejo biti podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Dolžnik meni, da bi upnik zato moral predlogu priložiti verodostojno listino sestavljeno v slovenskem jeziku oziroma vsaj zagotoviti overjeni prevod predloženih listin v slovenski jezik. V nadaljevanju ugovora pa je dolžnik oporekal še temelju in višini terjane terjatve, saj ta izvira iz nepravilno obračunanih faktur. Na to okoliščino je opozarjal že upnika, fakture pa je v preteklosti tudi že večkrat ustno in pisno zavrnil. Ugovor je utemeljen. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, slednja predstavlja zgolj dokazno sredstvo, s katerim upnik izkazuje obstoj in višino denarne terjatve, ki naj se prisilno izterja od dolžnika. Kakšno mora biti to dokazno sredstvo, da bi bilo upoštevno bodisi v pravdnem bodisi izvršilnem postopku ne Zakon o pravdnem postopku (ZPP) niti ZIZ podrobneje ne urejata, saj so skladno s splošno veljavnim načelom proste presoje dokazov dovoljena vsa dokazila. To po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da listini, ki jo je predložil upnik in v kateri je terjatev slednjega izražena v tuji valuti, ni mogoče zgolj zaradi te okoliščine odreči lastnosti verodostojne listine kot podlage za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe te terjatve. Kljub temu pa pri presoji obravnavanega ugovora ni bilo mogoče prezreti tega, da je upnik te listine predložil sestavljene zgolj v italijanskem, torej tujem jeziku, čemur dolžnik izrecno oporeka. Ravno zato je pritožbeno sodišče moralo upoštevati tiste določbe ZPP iz poglavja o dokazih in o izvajanju dokazov, ki urejajo pravila o dokazovanju z listinami sestavljenimi v tujem jeziku, saj se skladno s 15. čl. ZIZ uporabljajo tudi v izvršilnem postopku. Določba 2. odst. 226. čl. ZPP izrecno nalaga obveznost, da je poleg takšne tuje listine sodišču vselej potrebno predložiti tudi njen overjen prevod v slovenski jezik. Vsebinsko enako zahtevo je v obravnavanem ugovoru izrazil tudi dolžnik, saj v konkretnem primeru ni bila izpolnjena. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je upnik za utemeljitev svoje terjatve izvršilnemu predlogu priložil izpisek iz svojih poslovnih knjig ter račune sestavljene le v italijanskem jeziku brez overjenega prevoda v slovenski jezik. Pritožbeno sodišče zato sodi, da iz tega razloga ta izvršilni predlog ni bil vsebinsko popolno oblikovan skladno s citirano določbo ZPP, zaradi česar je prvostopno sodišče postopalo napačno, ko je na njegovi podlagi dovolilo predlagano izvršbo. Ta kršitev določb postopka je brez dvoma vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo ugoditi obravnavanemu ugovoru dolžnika. Ker je opisano procesno pomankljivost izvršilnega predloga mogoče odpraviti s postopanjem po 109. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in ker ta možnost upniku doslej ni bila dana na voljo, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep o izvršbi v celoti ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki bo ugotovljeno procesno kršitev moralo odpraviti tako, da bo upnika pozvalo k ustrezni dopolnitvi izvršilnega predloga, zatem pa vnovič presodilo o utemeljenosti predlagane prisilne izterjave proti dolžniku (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).