VSL sodba I Kp 313/2001

Pritožbi zagovornikov obtoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obtožencu ne odvzame osebni avtomobil znamke Golf VR6 z reg. št. KK ...; sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po II. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo kazen 6 (šest) mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja. Pogojni obsodbi, izrečeni za drugovrstni kaznivi dejanji mu ni preklicalo, pač pa mu je na podlagi čena 69 KZ odvzelo mobilni telefon znamke Nokia in njegov osebni avtomobil znamke Golf VR6. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino. Zoper takšno sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka in predlagali, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, mu ustrezno zmanjša odmerjeno povprečnino ter mu ne izreče varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Višja državna tožilka N. L. R. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe, pri takšnem predlogu pa je vztrajala tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisotna višja državna tožilka. Pritožba je delno utemeljena. Upoštevaje vsebino pritožbenih navedb, je preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenskih sankcijah pokazal, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazni. Utemeljeno je kot obteževalne okoliščine upoštevalo dvakratno predhodno kaznovanje obtoženca za sicer drugovrstna kazniva dejanja, pa tudi pogostost takšnih kaznivih dejanj, število oseb, ki jih je obtoženec peljal v svojem osebnem avtomobilu in višino pričakovanega protipravnega zaslužka; kot olajševalne okoliščine pa dejstvo, da je storitev kaznivega dejanja priznal in odkritosrčno opisal storitev enakega dejanja, pa tudi njegovo obžalovanje in časovno odmaknjenost preteklih kaznivih dejanj. Ob pravilni ugotovitvi teh okoliščin ni podlage za izrek pogojne obsodbe, za kakršno se v svoji pritožbi zavzemajo obtoženčevi zagovorniki, ker bo tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena šestmesečna zaporna kazen pri obtožencu dosegla namen kazenskopravnega varstva. Pravilno pa v svoji pritožbi zagovorniki obtoženca opozarjajo, da varnostni ukrep, ki ga lahko sodišče izreče po določilu člena 69 KZ, ni kazen, marveč ukrep, ki "naj bi odpravil grozečo nevarnost tako, da sodišče določen predmet vzame storilcu". Res je ta ukrep dovoljeno izreči le zato, da bi se odpravila nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Pri presoji, ali naj v konkretnem primeru sodišče takšen ukrep izreče, pa mora upoštevati več okoliščin, ki pa se lahko od primera do primera razlikujejo. Tako ne sme prezreti, da je izrek takšnega ukrepa obligatoren v primeru, kadar gre za stvari, ki so izključno namenjene za izvrševanje kaznivih dejanj in so praviloma tudi izven prometa. V primeru, da gre za druge predmete, ki niso neposredno povezani s storitvijo kaznivega dejanja in tudi njihove osnovne funkcije ni mogoče povezovati s storitvijo kaznivega dejanja, pa mora biti izkazana visoka stopnja verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, da bi bil izrek varnostnega ukrepa utemeljen. Pri tem pa bo moralo sodišče tudi tehtati, ali gre za predmete, ki so v pretežni meri namenjeni za izvrševanje kaznivih dejanj in ali se z izrečenim ukrepom občutno posega v premoženje obdolženca. V slednjem primeru je zato pri izrekanju takšnega ukrepa potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki jih zakon določa kot relevantne za odmero kazni, zlasti pa tudi sorazmernost med izrečenim ukrepom in težo storjenega kaznivega dejanja. Glede obravnavanega primera imajo prav obtoženčevi zagovorniki, da je šlo za povsem običajen osebni avtomobil, ki ni bil posebej prirejen za prevoz ilegalcev in ki ga sicer obtoženec uporablja v službene namene. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je bil obtoženčev osebni avtomobil v prvi vrsti namenjen prevozu ilegalcev, pri čemer glede na nekaznovanost obtoženca za istovrstna kazniva dejanja tudi ni mogoče šteti, da je le ta s pomočjo istega avtomobila izvrševal kazniva dejanja že v preteklosti. Zato ni mogoče pritrditi mnenjema višjih državnih tožilk, ki sta se v predlogih za zavrnitev pritožbe obtoženčevih zagovornikov sklicevali na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani (I Kp 1447/2000 z dne 22.2.2001), v kateri sta kot bistvena razloga za odvzem osebnega avtomobila navedeni prav omenjeni in v tej zadevi izostali okoliščini. Ker glede na višino izrečene zaporne kazni in ugotovljene premoženjske razmere obtoženca tudi ne bi bila podana sorazmernost med izrečenim ukrepom in težo storjenega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi obtoženčevih zagovornikov in izrečeni varnostni ukrep spremenilo tako, da se obtožencu njegov osebni avtomobil ne vzame. V zvezi z istim ukrepom pa nimajo prav pritožniki, da ni potreben niti odvzem mobilnega telefona in to zgolj zato, ker se ti nahajajo v splošni rabi. Vse kar je bilo povedano zgoraj glede odvzema osebnega avtomobila, velja tudi za odvzem telefona. Ta v običajnih razmerah res pomeni le komunikacijsko sredstvo, glede katerega pa je v tej kazenski zadevi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je obtoženec uporabljal pri storitvi kaznivega dejanja, saj je bila uporaba slednjega dokazana ne le s priznanjem obtoženca, pač pa tudi z izpovedbama dveh prič. Ker ob povedanem tudi ostali podatki spisa izkazujejo, da je obtoženec z načinom uporabe telefona izkazal njegovo tesno povezanost z kaznivim dejanjem (pred aretacijo je med begom odvrgel SIM kartico), ob tem pa je nedvomno izkazana tudi sorazmernost med izrečenim ukrepom in težo storjenega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo tisti del odločbe o varnostnem ukrepu, s katerim je bil obtožencu odvzet zaseženi mobilni telefon. Ker nobenih pomislekov ne vzbujajo niti ugotovitve sodišča prve stopnje glede premoženjskih razmer obtoženca, razvidnih že iz njegovih osebnih podatkov, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo obseg in trajanje kazenskega postopka ter dejstvo, da obtoženec nima preživninskih obveznosti, ni utemeljena pritožbena navedba, da je višina povprečnine (100.000,00 SIT) nesorazmerna z obtoženčevimi premoženjskimi razmerami in trajanjem ter težo celotnega postopka. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker so obtoženčevi zagovorniki s pritožbo delno uspeli, je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.