VSL sklep I Cp 417/2001

Pritožbi proti sklepu o motenju posesti z dne 14.12.2000 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba proti sklepu o začasni odredbi z dne 3.8.2000 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o toženčevih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom o motenju posesti z dne 14.12.2000 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njuni posesti dela zemljišča parc. št. 125 k.o. .... med tlakovano potjo, ki predstavlja dostop do stanovanjske hiše tožnikov in traso stare škarpe, na kateri je stala lesena baraka, s tem, da je dne 23.6. in 24.6.2000 odkopal in odstranil zemljo vzdolž tlakovane poti v približni dolžini 9 metrov in širini 2,50 m do jugovzhodnega roba parc. št. 3681/3 k.o. ...., nato pa je v mesecu juliju 2000 odstranil v isti dolžini vse plošče in izkopal gradbeno jamo, tako da je v celoti onemogočil dostop tožnikoma do njune stanovanjske hiše. Sodišče je tožencu nadalje naložilo, naj vzpostavi prejšnje stanje s tem, da zasuje in utrdi zemljišče in zaseje travo in namesti plošče. Tožencu je prepovedalo, da v bodoče posega v posest tožnikov, in mu zagrozilo z izrekom denarne kazni v znesku 100.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožencu še naložilo, naj tožnikoma povrne njune pravdne stroške v znesku 127.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi z dne 3.8.2000 je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj takoj zasuje in utrdi zemljo ter zaseje travo na spornem delu zemljišča parc. št. 125. V primeru, da svoje obveznosti ne bo izpolnil, je sodišče pooblastilo tožnika, da sama na toženčeve stroške zasujeta in utrdita sporno zemljišče. Sodišče je tožencu še prepovedalo, da po vzpostavitvi prejšnjega stanja spreminja stanje na spornem delu zemljišča, in mu izreklo denarno kazen 100.000,00 SIT za primer, da bo prekršil prepoved. Proti takšnima sklepoma se je pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijana sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sta tožnika posestnika sporne tlakovane poti in travnate površine med potjo in leseno barako, vendar toženčevo ravnanje ne predstavlja motenja posesti, saj ni samovoljno. Toženec je odstranil svojo škarpo, na kateri je bila prej postavljena baraka, nato je odkopal in odstranil zemljo ob njej. S tem je opravil pripravljalna dela za gradnjo garaže in drvarnice na svoji parceli, za kar je imel vsa potrebna dovoljenja, z gradnjo pa sta soglašala tudi tožnika. Odstopanja pri gradnji so bila neznatna in še to ne v delu, na katerem sta imela tožnika posest. Tudi urbanistični inšpektor je ugotovil, da je toženec gradil v skladu z veljavno upravno dokumentacijo. Tožnika sta vedela, da bosta ob gradnji motena v posesti poti že ob izdaji soglasja. Splošno znano je, da je potrebno narediti večji izkop od velikosti objekta, ki se gradi. Sodišče tudi ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe še na dejanje iz julija 2000, ko je toženec zaradi rušenja zemlje moral razširiti izkop. Od storitve dejanja do razširitve tožbe dne 14.12.2000 je tako minilo več kot 30 dni. Izrek izpodbijanega sklepa je tudi sam s seboj v nasprotju, ko v prvem delu govori o motenju posesti dela zemljišča parc. št. 125 k.o. ........ med tlakovano potjo in traso stare škarpe, v drugem delu pa, da je toženec onemogočil tožnikoma dostop do njune stanovanjske hiše. V nasprotju so si tudi razlogi izpodbijanega sklepa, saj sodišče ne sprejema toženčeve izpovedbe, da je izkop razširil zaradi nevarnosti rušenja zemlje, ob vpogledu fotografij pa je zaključilo prav, da je obstajala nevarnost rušenja. Sodišče se tudi ni opredelilo o toženčevem ugovoru, da sta toženca posest pridobila z zlorabo zaupanja oziroma na skrivaj v času odsotnosti prejšnjih lastnikov. Toženec nadalje meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Terjatev ni verjetno izkazana niti ni začasna odredba potrebna za to, da bi se odvrnila nevarnost, saj je bil izkop prvotno opravljen tako, da sta imela tožnika dovolj prostora za hojo, da bi se odvrnilo nasilje ali nenadomestljiva škoda. Pritožba proti sklepu o motenju posesti je utemeljena, proti sklepu o začasni odredbi pa ni utemeljena. O sklepu o motenju posesti Sodišče prve stopnje v zadevi ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava in zato tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev za presojo vrašanja, ali in če v kakšnem obsegu je bilo ravnanje toženca protipravno, niti se ni opredelilo do vprašanja, v kakšnem obsegu je utemeljena vrnitev v prejšnje stanje, glede na toženčeve navedbe, da je toženec garažo že zgradil in zemljo nasul nazaj. Sodišče daje varstvo pred motenjem posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika (1. odstavek 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/90 - 36/90). Poseg v posest mora biti protipraven, se pravi v nasprotju s predpisi oziroma v nasprotju z voljo posestnika. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti in zagrozi z denarno kaznijo, oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (79. člen ZTLR). Varstvo z vzpostavitvijo v prejšnje stanje je mogoče nuditi le, kolikor je v sorazmerju s škodo, ki je nastala posestniku. Sodišče druge stopnje sicer glede na doslej izvedene dokaze sledi razlogom sodišča prve stopnje, da sta tožnika posestnika dela zemljišča parc. št. 125 k.o. ......, ki predstavlja tlakovano pot in travnat pas ob njej do stare škarpe, na kateri je stala lesena baraka. Brez pomena za to so toženčeve navedbe, da sta tožnika posest pridobila na skrivaj in z zlorabo zaupanja prejšnjih lastnikov zemljišča. Na podlagi določbe 2. odstavka 78. člena ZTLR je namreč do varstva upravičen tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, in če odtlej še ni potekel tridesetdnevni subjektivni in enoletni objektivni rok (77. člen ZTLR). Pravilno je sodišče prve stopnje tudi kot pravočasno dovolilo razširitev tožbenega zahtevka glede motenja z odstranitvijo tlakovane poti. Toženec je pot odstranil julija 2000, tožnika pa sta to navedla že v vlogi z dne 27.7.2000 (list. št. 5). S takšno sicer nepopolno vlogo sta si v skladu z določbo 3. odstavka 108. člena ZPP zavarovala rok iz 77. člena ZTLR za postavitev določenega zahtevka za varstvo posesti. Nadalje sodišče druge stopnje tudi ne vidi razlogov za to, da bi bil izrek sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v njem ugotovilo, da sta tožnika posestnika spornega dela zemljišča, da torej uveljavljata varstvo posesti stvari, to pa vključuje tudi njegovo rabo kot dostop do hiše. Kot pa je sodišče druge stopnje že opozorilo, je preuranjen zaključek sodišče prve stopnje, da je poseg toženca v posest tožnikov protipraven, saj pri presoji tega vprašanja ni presodilo pomena in vsebine soglasja tožnikov. Toženec je res izpovedal, da je objekt glede na upravno dovoljenje zgrajen z odstopanji, vendar glede na njegovo sklicevanje na soglasje tožnikov za gradnjo, to ni odločilnega pomena. Merilo dopustnosti oziroma na drugi strani protipravnosti toženčevega ravnanja je lahko sporazum, ki pa ga sodišče prve stopnje ni ocenilo. V novem postopku, naj sodišče druge stopnje zato ugotovi vsebino soglasja tožnikov z gradnjo in naj po potrebi opravi ogled na kraju samem, saj je med strankama sporno, s kakšnim posegom v njuno posest sta tožeči stranki soglašali oziroma v kakšni širini je toženec posegel v pas zemljišča, katerega posestnika sta toženca, v nasprotju z njunim soglasjem, v zvezi s čimer pa so stranke tudi predlagala izvedbo tega dokaza. Prav tako bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo presoditi, ali ekonomski interes dolžnikov glede na stanje na zemljišču upravičuje in v kakšnem obsegu terja vrnitev v prejšnje stanje. Posebej o začasni odredbi Sodišče druge stopnje se strinja, da je bila začasna odredba v času izdaje potrebna in jo je sodišče prve stopnje pravilno izdalo na podlagi določbe 427. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Pogoji za izdajo začasne odredbe v postopku zaradi motenja posesti po ZPP niso enaki pogojem za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98). Zadošča, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi sveže odkopane brežine preti nevarnost posipavanja in pogrezanja poti in škarpe. Nenazadnje je toženec še po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe z odkopom zemlje nadaljeval in pot povsem odstranil. Kolikor pa toženec meni, da razlogi, ki upravičujejo začasno odredbo, zaradi spremenjenih razmer niso več podani, lahko vselej predlaga njeno odpravo (2. odstavek 278. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi proti sklepu o motenju posesti in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, pritožbo proti sklepu o začasni odredbi pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločitev na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.