VSL sklep I Kp 386/2001

Pritožba zagovornika obdolženega A. S. se zavrne kot neutemeljena.

Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zahtevi obdolženega A. S. za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ne ugodi. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženec po svojih zagovornikih (po pooblastilu) ter predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da ugodi obdolženčevi zahtevi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ali pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. V skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem je po določbi 438. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), če ni pogojev za obvezno obrambo, mogoče obdolžencu, ki po svojih gmotnih razmerah ne more plačati stroškov za obrambo, na njegovo zahtevo postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti. Pri presoji, ali je potrebna formalna obramba (zagovornik) mora ob takšni zahtevi obdolženca sodišče prve stopnje presoditi ali lahko postopek izvede in glavno obravnavo opravi brez zagovornika, torej ali se je obdolženec sposoben braniti sam. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik v pritožbi, da obdolženec nima sredstev za plačilo zagovornika, ker je na prestajanju zaporne kazni petih let in dveh mesecev, je tako le ena od okoliščin, ki jih presoja sodišče prve stopnje, ko odloča ali je zahteva za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti utemeljena. Pri presoji ali je obdolžencu potrebno postaviti zagovornika po uradni dolžnosti pa mora sodišče prve stopnje predvsem presoditi, ali se je obdolženec sposoben uspešno braniti sam v konkretni zadevi, pri čemer presodi predvsem osebne lastnosti obdolženca in zahtevnost zadeve. Sodišče prve stopnje je opravilo preizkus obeh teh okoliščin, ki vplivajo na presojo ali se je obdolženec sposoben braniti tudi sam. Za zaključek, da takšne okoliščine obstajajo, je navedlo tudi sprejemljive razloge. Za presojo, ali je obdolžencu potrebno postaviti zagovornika po uradni dolžnosti tako ni pomembno, kot navaja pritožnik, da obdolženec kot obsojenec prestaja petletno zaporno kazen, ter da bodo nadaljnja sojenja obdolžencu potekala tudi pod vplivom tega dejstva. Pritožnik v zvezi s tem že zaključuje, da bo obdolžencu izrečena enotna kazen. Takšno sklepanje pritožnika seveda ni relevantno za presojo ali obdolženec potrebuje tudi formalno obrambo, to je obrambo zagovornika, posebno še, ker se glavna obravnava v tej kazenski zadevi ni še niti začela in bo lahko sodišče šele po presoji vseh izvedenih dokazov odločalo o obdolženčevi krivdi, torej o tem, ali je obdolženec storilec očitanih mu kaznivih dejanj ali ne. Tudi navedbe pritožnika, da je v interesu pravičnosti, da ima obdolženec, ki je na prestajanju zaporne kazni zagovornika, ki mu ne pomaga le po pravni plati, ampak "mu tudi stoji ob strani" pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbijajo. Te okoliščine niso relevantne za presojo ali je postavitev zagovornika obdolžencu v interesu pravičnosti. Interes pravičnosti je namreč podan takrat, kadar je glede na okoliščine same zadeve in osebne lastnosti in sposobnosti obdolženca upoštevaje njegove zmožnosti obrambe potrebno, kadar si obrambe ne more plačati sam, da se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti. Strinjati se je tako z razlogi sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da se obdolžencu zagovornik po uradni dolžnosti ne postavi, da interes pravičnosti ni kršen. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, ko je presojalo obseg in zapletenost zadeve zavrnilo predlog obdolženca, ki ima še vedno zagovornika po pooblastilu, saj pooblastilno razmerje ni prenehalo, da se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti. V tej fazi postopka tako ni razlogov za postavitev zagovornika. Sodišče prve stopnje pa bo lahko seveda v nadaljnem poteku postopka v kolikor bo med glavno obravnavo spoznalo, da obdolženec dejansko ni sposoben uspešne obrambe, če bodo za to izpolnjeni pogoji, obdolžencu zagovornika postavilo. Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep tako niso podani, zato je pritožbeno sodišče po določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.