71. člen ZKP

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo. Dokaz, ki sploh ni vir dejstev, čeprav je bil v dokaznem postopku izveden, ne predstavlja opore sodbe, zato takega dokaza tudi ni potrebno izločiti iz spisa.

Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten in ali sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti, ter ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

O kršitvi pravice do obrambe, ker je bila obsojenka v času odločanja sodišča druge stopnje o pritožbi brez zagovornice (postavljene na podlagi 71. člena ZKP), bi bilo mogoče govoriti le, če bi bila v pritožbi zoper sodbo zahtevana udeležba na seji sodišča druge stopnje in bi zagovornik tudi izkazal vpliv kršitve na zakonitost sodbe.

Sodišče je dolžno reagirati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom samo takrat, če je ta očitna ali pa če je bilo o neučinkovitosti strokovne pomoči obveščeno na kakšen drug način.

Če obsojenec po pouku o pravici do zagovornika in tudi o tem, da se mu lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če si ga po svojih gmotnih razmerah ne more plačati sam, ne zahteva postavitve slednjega, sodišče ne krši njegove pravice do obrambe s tem, da mu ga ne postavi.

Pri odločitvi, ali je v interesu pravičnosti, da ima obdolženec zunaj primerov iz 70. člena ZKP postavljenega zagovornika, bo sodišče v vsaki posamezni zadevi upoštevalo obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.

Če je sodišče obsojenki dalo možnost, da si v razumnem času priskrbi brezplačno pravno pomoč in se na glavni obravnavi brani z zagovornikom, obsojenka pa brez utemeljenih razlogov ni izkazala potrebne skrbnosti, ne gre za kršitev pravic obrambe, če sodišče glavno obravnavo izvede brez prisotnosti zagovornika.

Odvetnica, pooblaščena za zagovarjanje obdolženca po odločbah o brezplačni pravni pomoči le pred sodiščem prve stopnje in zatem pred pritožbenim sodiščem, nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti in se njena vloga zavrže.

Odvetnik, ki je v določeni zadevi dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, sme v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči opraviti le storitve, ki so zajete v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Če opravi kake druge storitve, to ne more storiti v breme organa za brezplačno pravno pomoč oziroma javnih sredstev. Po določbah 40. člena ZBPP se mora napotnica vrniti takoj po končani opravi storitev brezplačne pravne pomoči oziroma najkasneje v roku 8 dni od dneva, ko je napotnica popolna. Če je za vrnitev napotnice zadolžen odvetnik, le-ta v primeru, ko ta rok ni upoštevan, do plačila storitev brezplačne pravne pomoči ni upravičen.

Ker obsojenka ni zahtevala, da se ji postavi zagovornik po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti po 1. odstavku 71. člena ZKP, sodišče ni kršilo pravice obsojenke do zagovornika.

Ker je predmetni kazenski postopek šele v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, je pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da v tej fazi obdolženec še nima pravice zahtevati zagovornika po uradni dolžnosti po I. odstavku 71. člena ZKP. Glede na določilo II. odstavka 71. člena ZKP obdolženec namreč zahtevo iz I. odstavka 71. člena ZKP po postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti lahko poda šele po vročitvi obtožnice oziroma obtožnega predloga.

Pri odločanju o zahtevi obdolženca za postavitev zagovornika mora sodišče upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne, specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom.

Ker je sodišče prve stopnje ugodilo obdolženčevi zahtevi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti iz razloga "pravičnosti", opredeljenega v I. odstavku 71. člena ZKP, je ravnalo pravilno, ko je s strani obdolženca vloženo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, saj je sklep o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti izdalo v okviru sodne uprave, zoper takšen sklep pa pritožbe ni.

Če ni razlogov za obvezno obrambo in je predsednik senata obsojenca poučil o njegovih pravicah, med drugim tudi o pravici do zagovornika iz razloga po 1. odstavku 71. člena ZKP, obsojenec pa takšne zahteve ni podal, ne gre za kršitev pravic obrambe.

Tako določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči in določbe procesnega Zakona o kazenskem postopku, po katerem se zagovornik postavi obdolžencu, ki si sam ne more zagovornika plačati takrat, kadar je to v interesu pravičnosti, napotujejo na zaključek, da je bil zagovornik obdolženki postavljen zaradi tega, da bi ji bilo po načelu enakopravnosti zagotovljeno uresničevanje pravice do sodnega varstva in da je s tem, ko so bile opravljene glavne obravnave, na katerih zagovornik ni bil navzoč, kršena obdolženkina pravica do obrambe, kar pa bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar tudi utemeljeno z navedbami v pritožbi uveljavlja pritožnik.

Določba 204. a člena ZKP se ne nanaša na vsako prvo zaslišanje obdolženca, saj je to urejeno v 227. členu ZKP, ampak le na tisto, ko je bila obdolžencu dejansko že odvzeta prostost. Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti, je vezana na obdolženčevo zahtevo, mogoče pa jo je vložiti šele po vročitvi obtožnice.

Zapisnik je javna listina, za katero velja (izpodbojna) domneva o resničnosti zapisane vsebine. Kdaj je postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v interesu pravičnosti (71. člen ZKP), je odvisno od vsakokratne presoje konkretnih okoliščin, med drugim tudi od obdolženčeve sposobnosti, da se sam uspešno brani glede na svoje osebne lastnosti (fizične, psihične in druge).

Zakon ne določa, da je treba obdolženca poučiti, da ima na podlagi 3. odstavka 12. člena in 1. odstavka 71. člena ZKP pravico, da mu zagovornika postavi sodišče na stroške države, če si ga sam zaradi slabih gmotnih razmer ne more zagotoviti. Trditev zahteve, da bi sodišče moralo posebej obrazložiti odločitev, da izvedenke ne zasliši, ampak prebere (v soglasju s strankama) njeno izvedensko mnenje, ni utemeljena. Zakon tega ne zahteva in ker ne gre za obrazložitev odločilnega dejstva, ne gre za kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Konkretna okoliščina pri presoji interesa pravičnosti na strani obdolženca je lahko tudi okoliščina, da je obdolženec na prestajanju daljše zaporne kazni. Enakost orožij v konkretnem primeru, ko ima soobdolženec zagovornika po pooblastilu, bo zagotovljena le tako, da bo sodišče obdolžencu, ki je podal zahtevo po II. odstavku 71. člena ZKP, postavilo zagovornika po uradni dolžnosti.

S tem ko je sodišče na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP v adhezijskem postopku oškodovani gospodarski družbi deloma prisodilo premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo, obenem pa je obsojenki po 3. odstavku 50. člena KZ v okviru izrečene pogojne obsodbe naložilo kot posebno obveznost povrnitev škode, ki jo mora izpolniti v določenem roku, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena, to ne pomeni dvakratnega nalaganja iste obveznosti, saj gre za dva povsem različna kazenskopravna instituta. Glede na določbo 2. odstavka 3. člena ZBPP, v kateri je predpisano, da se v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Določbe ZBPP se torej glede na določbe ZKP, kjer so ta vprašanja posebej urejena, uporabljajo subsidiarno.