438. člen ZKP

Sodišče že samo s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni kršilo pravice do obrambe, ker neizvedba vseh predlaganih dokazov sama po sebi še ne predstavlja te kršitve. Višje sodišče ima v skrajšanem postopku diskrecijsko pravico, ali bo stranki obvestilo o seji pritožbenega senata ali ne, pri čemer se bo za obvestilo odločilo, če bo štelo, da bi bila navzočnost strank koristna, torej ne glede na morebitno zahtevo obdolženca oziroma njegovega zagovornika glede njune navzočnosti.

Interes pravičnosti je podan takrat, kadar je glede na okoliščine same zadeve in osebne lastnosti in sposobnosti obdolženca upoštevaje njegove zmožnosti obrambe potrebno, kadar si obrambe ne more plačati sam, da se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti.

Če razen slabega premoženjskega stanja obdolženca ni izpolnjen še interes pravičnosti, se predlog za postavitev zagovornika utemeljeno zavrne.

Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti na stroške sodišča v postopku za preklic pogojne obsodbe iz razloga po čl. 438 ZKP ni dopustna.

Zaključka, ali je postavitev zagovornika v interesu pravičnosti, ni moč opreti na okoliščine, ki so povezane z vnaprejšnjo domnevo o zavlačevanju postopka in s starostjo kazenske zadeve. Takšna ocena mora izhajati predvsem iz okoliščin, nanašajočih se na obsežnost obravnavane zadeve, tako v njenem dejanskem pogledu, kot tudi v pogledu zahtevnosti pravne problematike, v povezavi z obdolženčevo sposobnostjo dojemanja vsega tistega, kar ga bremeni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno zaključilo, da bi gmotne razmere obdolženca sicer lahko nakazovale na to, da zaradi gmotnih razmer ne more plačati stroškov za obrambo. Vendar pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ocenilo, da bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ne bila v interesu pravičnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da ta kazenska zadeva (kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ) po obsegu in zahtevnosti ne terja priprave obrambe s pomočjo kvalificiranega pravnega strokovnjaka, kakor tudi, da se je obdolženec glede na svojo izobrazbo (gimnazijski maturant), izkušnje (vodenje podjetja, sklepanje pogodb) in sposobnost pisnega in ustnega izražanja zmožen sam pripraviti svojo obrambo. Glede na navedeno ni moč pritrditi navedbam obdolženca v pritožbi, da mu je bila s tem kršena njegova pravica do obrambe iz 67. člena ZKP. Povsem neutemeljeno pa je sklicevanje obdolženca na določbo prvega odstavka 70. člena ZKP, saj obdolženec ob sklicevanju v pritožbi, da je "nezmožen, da se sam uspešno brani", saj za takšno svojo nezmožnost sploh ne navaja nobenih razlogov, ki bi lahko omajali pravilnost zaključka sodišča prve stopnj

Opis kaznivega dejanja ni predpisana sestavina sodbe, s katero se prekliče pogojna obsodba. V rednem postopku se sicer na podlagi 438.čl. ZKP pod določenimi pogoji lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, to pa ne velja v posebnem postopku za preklic pogojne obsodbe. V tem postopku ni predpisan rok za pripravo obrambe.

Zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse za igralne aparate (Ur. l. RS št. 47/93) ni dekriminiral kaznivega dejanja po 2. odstavku 234. člena KZS, temveč je v 1. odst. 2. člena izključil protipravnost za eno od oblik kaznivega dejanja po 2. odst. 234. člena KZ RS, saj je določil, da se lahko posebne igre na srečo na igralnih aparatih prirejajo tudi zunaj igralnic v ustreznih gostinskih, zabaviščnih in drugih podobnih, posebej za to namenjenih prostorih prirediteljev ob določenih pogojih, navedenih v treh alineah 1. odst. tega člena.

Obtožnega predloga ni moč zavreči samo zaradi nepopolnega opisa kaznivega dejanja, ampak ga vrniti javnemu tožilcu v popravo (čl. 263/II ZKP).

Ni samo na sebi umevno, da je vsakič, ko pride do spremembe blanketne določbe obdolžencu v prid in do dekriminacije očitanega dejanja, potrebno uporabiti milejši kazenski zakon. Odločilnega pomena pri presoji, ali taka blanketna določba učinkuje retroaktivno ali ne, je, ali je s to spremembo vsebine blanketnega kazenskega zakona prišlo tudi do spremembe pravnega dojemanja družbene nevarnosti konkretno obravnavanega kaznivega dejanja.

V sklepu o zavrženju obtožnega predloga ni mesta odločbi o vrnitvi zaseženih predmetov obdolžencu. Zgolj v tistih primerih, ko so predmeti obdolžencu odvzeti, mora biti to izrecno navedeno. Glede na to, da je bil obtožni predlog zavržen, je samo na sebi umevno, da je potrebno obdolžencu po pravnomočnosti sklepa začasno odvzete predmete vrniti.

Če zasebna tožba ni vložena v roku treh mesecev od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca (1. odstavek 52. člena ZKP), je prepozna, kot takšna pa ne more biti podlaga za kazenski postopek, zato jo je sodišče dolžno zavreči.

Ker je zasebni tožilec vložil zasebno tožbo po preteku 3 mesecev od kar je zvedel za kaznivo dejanje in storilca, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tako zasebno tožbo zavrglo.

Tudi za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je lahko vložena zasebna tožba s strani oškodovancev.