VSL sodba II Cp 309/99

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na odpoved zakupne pogodbe, ki sta jo tožeča in tožena stranka sklenili 22.11.1984 in podaljšali 14.8.1985 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni izprazniti del zemljišča - parcelna št. 403 in 404 k.o. Š... vas, v izmeri 40 m2 ter ga prostega stvari - kioska za prodajo bureka in lepinj izročiti v posest tožeči stranki, sicer bo odstranitev kioska izvedla tožeča stranka na stroške tožene stranke. Sodišče je toženi stranki še naložilo, da je dolžna povrniti prvotožeči stranki pravdne stroške v višini 107.502,00 SIT; tretjetožeči, četrtotožeči, petotožeči in šestotožeči stranki 163.962,40 SIT ter sedmotožeči in osmotožeči stranki 66.424,00 SIT. Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 14.5.1998 spremenila tožbeni zahtevek in zahteva izročitev zemljišča, medtem ko je po prvotnem tožbenem zahtevku zahtevala odstranitev kioska. Spremenjen tožbeni zahtevek se nanaša na drug predmet, sprememba tožbe pa je nedopustna. Pritožnik tudi meni, da v obravnavani zadevi ni podana sodna pristojnost, ampak gre za zadevo iz upravne pristojnosti. Sodba sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožnika nerazumljiva. Iz zmede v sodbi sodišča prve stopnje ni jasno ali naj bi zakupno razmerje poteklo 30.8.1993, 1.9.1983 ali 31.8.1986. V izreku sodbe se zatrjuje, da je bila pogodba sklenjena 22.11.1984 in podaljšana 14.8.1985, kar ni res. Več natančnosti bi bilo potrebne tudi pri ugotovitvi s kom je tožena stranka sklenila zakupno pogodbo. Pritožnik še zatrjuje, da nepremičnin na katere se tožeča stranka sklicuje, sploh ni. Že v letu 1987 sta bili parceli št. 403 in 404 k.o. Š... vas izbrisani in sta sedaj del nove parcele 200/1, ki meri 273.178 m2. Ob takšnih dejstvih izvršba ni mogoča. Tožena stranka zaseda več kot 200 m2 zemljišča. Na njem je z gradbenim dovoljenjem postavil tri kioske. Ima uporabno dovoljenje št. 351-142/76; z odločbo Republiškega komiteja za varstvo okolja z dne 17.6.1985 pa je bilo jasno ugotovljeno, da gre za legalno gradnjo, ki uživa zaščito. Gre za gradbeni objekt, ki skupaj s funkcionalnim zemljiščem predstavlja nepremičnino, ki je last investitorja - toženca. Toženec uveljavlja lastninsko pravico na nepremičnini, fundusu in funkcionalnem zemljišču. Gradnja je bila zaključena v letu 1986, sedaj ne gre več za koisk, ampak za okrepčevalnico. V skladu z določbo 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) bi lastnik zemljišča lahko uveljavljal pravico do gradbenega objekta v treh letih, od tedaj dalje pa mu pripada le pravica zahtevati izplačilo prometne cene zemljišča, ki je postalo last investitorja gradbenega objekta. Tožena stranka ugovarja tudi stroškovnemu izreku v sodbi, ki je v celoti neutemeljen in neobrazložen. Pritožnik zato predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oz. tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo 489.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) je pritožbeno sodišče pri odločanju uporabilo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUNDPP) ter določbe XI. poglavja ZOR o zakupu, predvsem določbi 1. in 2. odstavka 597. člena ZOR po katerih zakupna pogodba (katere trajanje ni določeno) preneha z odpovedjo, ki jo lahko da vsaka stranka drugi, spoštujoč odpovedni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vloga tožeče stranke z dne 13.10.1998 ne predstavlja spremembe tožbe v smislu določbe 190. člena ZPP/77. Tožeča stranka je v tožbi z dne 19.10.1987 zahtevala odpoved zakupne pogodbe. Ostalo besedilo tožbenega zahtevka predstavlja le konkretizacijo zahtevka oz. opis posledic odpovedi pogodbe. Tako predstavlja vloga z dne 13.10.1998 le natančnejšo opredelitev posledic odpovedi zakupne pogodbe, torej natančnejšo opredelitev zahtevka oz. dopolnitev posameznih navedb (tretji odstavek 191. člena ZPP/77); tožba pa ostaja nespremenjena, saj tožeča stranka še vedno zahteva odpoved zakupne pogodbe. Zmotno je stališče pritožnika, da odločitev v obravnavani pravdni zadevi ne spada v sodno pristojnost. Zakupna pogodba na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) preneha z odpovedjo. V obravnavani zadevi gre za sodno odpoved in ni nikakršne pravne podlage, po kateri bi se odpoved zakupne pogodbe lahko dosegla oz. morala doseči v upravnem postopku. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) ni podana. Izpodbijana sodba je razumljiva in nima pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja na nedoslednosti glede datumov v obrazložitvi izpodbijane sodbe; kljub temu pa je iz izreka sodbe ter njenih razlogov povsem jasno razdvidno katero najemno pogodbo tožeča stranka odpoveduje, kdaj in s kom je bila sklenjena, kdaj podaljšana in kdaj je podaljšanje poteklo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Temeljne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, so sledeče: pravdni stranki sta 22.11.1984 sklenili pogodbo o zakupu s katero je tožena stranka za postavitev prodajnega kioska vzela v zakup zemljišče parc. št. 403 in 404 k.o. Š... vas; pogodba je bila sklenjena za dobo 2 let in s pogodbo o podaljšanju zakupa z dne 14.8.1985 podaljšana do 31.8.1986; tožena stranka je imela položaj, kot da bi imela sklenjeno zakupno razmerje za nedoločen čas (1. odstavek 596. člena ZOR). Glede na zadnjo ugotovitev, ki je pritožnik ne izpodbija, je v zakupni pogodbi določen in podaljšan čas zakupa drugotnega pomena, zato se pritožbeno sodišče z datumi sklenitve, podaljšanja in poteka časa za katerega naj bi bila zakupna pogodba sklenjena v nadaljevanju ne ukvarja. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbo 597. člena ZOR in pravilno zaključilo, da tožeča stranka v skladu s citirano določbo lahko odpove zakupno pogodbo z osemdnevnim odpovednim rokom. Nobeden od ugovorov, ki jih je navedla tožena stranka pred sodiščem prve stopnje, ne mora vplivati na pravico zakupodajalca, da odpove zakupno pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na določilo 9. člena pogodbe o zakupu, po katerem se zakupnik zavezuje po prenehanju zakupnega razmerja zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje in ga zapisniško izročiti zakupodajalcu. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, predstavlja ta del tožbenega zahtevka konkretizacijo tožbenega zahtevka na odpoved zakupne pogodbe in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo. Pritožbene trditve, da nepremičnin na katere se tožeča stranka sklicuje, sploh ni, saj sta bili parceli št. 403 in 404 k.o. Š... vas izbrisani in sta sedaj del nove parcele 200/1, so nepomembne. V zakup je bil dan del zemljišč parc. št. 403 in 404 k.o. Š... vas v izmeri 40 m2 in tožeča stranka pravilno odpoveduje zakupno pogodbo glede teh zemljišč. Pravdni stranki pa nedvomno vesta za kateri del zemljišča gre, četudi kritični del zemljišča nosi drugačno parcelno številko, kot v času sklenitve zakupne pogodbe. Tožbeni zahtevek je torej dovolj določen oz. določljiv. Nerelevantne so tudi trditve tožene stranke, da zaseda več kot 200m2 zemljišča, saj tožeča stranka pravilno odpoveduje zakupno pogodbo tako kot je bila sklenjena in podaljšana, torej za zemljišče v izmeri 40 m2. Za odločitev v obravnavani zadevi so nepomembne tudi trditve v zvezi z dovoljenji toženi stranki za postavitev kioskov. ZOR v 597. členu razen odpovednega roka ne predpisuje nobene ovire za odpoved zakupne pogodbe. Odpoved zakupne pogodbe tako ne more biti v ničemer vezana na obstoj ali neobstoj dovoljenj za postavitev kioskov na spornem zemljišču. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu le dodaja, da tožena stranka ni predložila gradbenega dovoljenja, na katero se sklicuje, ampak le obrtno dovoljenje, potrdilo o priglasitvi postavitve dveh enot kioska za prodajo bureka, potrdilo za postavitev dodatne enote kioska ter soglasje k gradnji TOZD Mestnega vodovoda Ljubljana. Sporni kioski so bili torej postavljeni na podlagi določbe 51. člena ZUNDPP (oz. ustrezne določbe 19. člena Zakona o urbanističnem planiranju). Po določbi 51. člena ZUNDPP za postavitev začasnih objektov (kot je kiosk) ni potrebno lokacijsko dovoljenje, ampak mora investitor dela le priglasiti pristojnemu občinskemu upravnemu organu. Priglasitev ne predstavlja gradbenega dovoljenja. Predvsem pa pritožbeno sodišče opozarja na začasnost (in ne trajnost) postavitve takšnih objektov na podlagi priglasitve pristojnemu občinskemu organu, ki je razvidna tudi iz obravnavane zakupne pogodbe. Pritožbene trditve, da pri spornih objektih sedaj ne gre več za koisk ampak za okrepčevalnico, predstavljajo nova dejstva. Le-teh pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 496.a člena ZPP/77 v pritožbi ne more navajati, če ne izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave; česar pritožnik niti ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče se zato z omenjenimi dejstvi in pravnimi posledicami, ki jih pritožnik pripisuje tem dejstvom, ni ukvarjalo. Odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih navedb ter morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki niso bile storjene. Pri tem ugotavlja, da je omenjeno odločitev mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje navedlo tako pravno podlago za stroškovno odločitev (določba 154. člena ZPP/77), kot dejansko podlago - specificirani stroškovniki, ki se nahajajo v spisu. Pritožnik stroškovne odmere ne izpodbija opredeljeno, zato tudi pritožbeno sodišče širšega preizkusa od zgoraj navedenega ni moglo opraviti. Na ostale pritožbene trditve višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena. Pritožbeni razlogi torej niso podani; prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).