VSK sodba I Cpg 217/2000

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19.6.2000 ugotovilo, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke v znesku 2.605.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 986.400,00 SIT od 8.2.1994 in od zneska 1.619.350,00 SIT od 17.3.1995 do 6.1.1996. Od tedaj dalje pa v višini temeljne obrestne mere ter v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.388,00 SIT za čas od 16.8.1994 do 5.11.1994. Del zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve v višini 1.362.596,00 SIT s pripadki, je sodišče zavrnilo. Zaradi umika nasprotne tožbe je sodišče v tem obsegu postopek ustavilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 363.180,20 SIT in v znesku 51.602,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2000 do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka v delu, v kolikor je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo za ugotovitev terjatve v znesku 985.800,00 SIT. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je navedena terjatev po računu št. 809/93 zastarana. Sodišče prve stopnje napačno meni, da je imela tožeča stranka pravico terjati izpolnitev obveznosti do tožene stranke že 8.1.1993, kar je v nasprotju s 361. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka nikakor ni imela pravice od tožene stranke terjati plačila obveznosti pred valuto plačila, navedeno v računu, to je pred 6.4.1993. Tožeča stranka pred 29.3.1993 ni bila seznanjena z višino svoje terjatve. 361. člen ZOR določa, da začne zastaranje izpolnitve obveznosti teči šele prvi dan zatem, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev le-te. To pa je bilo v konkretnem primeru šele 7.4.1993 in nikakor ne 8.1.1993. Do tega dne tožeča stranka ni prejela od svojega M. vseh obračunov in kalkulacij, tako da je končni obračun stroškov tožeča stranka lahko opravila šele 29.3.1993 in je takrat toženi stranki izstavila račun. Ugovor zastaranja po računu 809/93 z dne 29.3.1993 je po mnenju tožeče stranke neutemeljen, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku na ugotovitev terjatve v spornem znesku 985.800,00 SIT s pripadki. Pritožba ni utemeljena. Ne glede na to, da je potrebno izraz "družbena pravna oseba", ki je naveden v 1. odst. 374. člena ZOR, tolmačiti v okviru sedanjih družbenih razmer in tržnega gospodarstva, je uporaba tega zakonskega določila pravilna, saj velja to določilo za medsebojne terjatve iz gospodarskih pogodb, ki jih sklepajo različni subjekti na trgu v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Merodajna je torej vsebina posla in v določenem primeru ta ni sporna, saj je šlo za terjatev iz pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki v okviru opravljanja svojih dejavnosti. Po oceni pritožbenega sodišča pa je terjatev tožeče stranke v znesku 985.800,00 SIT po računu z dne 29.3.1993 zastarala, tako kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno sicer tožeča stranka interpretira določilo 361. člena ZOR, ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere sicer z zakonom ni predpisano kaj drugega. V določenem primeru pa to pomeni, da je tožeča stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti že 8.1.1993 in jo nič ne opravičuje dejstvo, da je od svoje službe, to je od M., prejela kalkulacijo stroškov šele 29.3.1993. Določila pogodbe so jasna in zato bi morala tožeča stranka od svoje službe tudi pravočasno zahtevati, da kalkulacijo pošlje. To pomeni, da si tožeča stranka z izdajo računa s kasnejšim datumom zapadlosti terjatve ne more podaljševati zastaralnega roka. Pomembno je, kdaj je imela tožeča stranka pravico terjati izpolnitev obveznosti in ne, kdaj je račun izdala. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je le-to pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.