VSK sklep I Cpg 123/2000

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je odločeno, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, in v izreku o pravdnih stroških r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I Ig 96/01936 z dne 7.1.1997 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 1.778.458,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1996 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške postopka v znesku 36.540,00 SIT, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 197.607,00 SIT in za zamudne obresti za čas od 9.12.1996 dalje pa je zavrnilo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči v znesku 7.567,00 SIT v roku 8 dni. Zoper to sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in smiselno predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka dokazala le, koliko je znašala višina stroškov zdravljenja zavarovanca tožeče stranke V.Č., ni pa dokazala, ali je račune tudi dejansko plačala. Sicer pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke, napačen. Zavarovanec tožene stranke je resda nepravilno zavijal preko dvojne ločilne črte, vendar pa je vsaj v enaki meri soodgovoren za nastalo škodo voznik C., ki je prav tako prevozil dvojno ločilno črto. Tožena stranka pa meni, da po predpisih o zdravstvenem zavarovanju tožeči stranki ni odgovorna solidarno, ampak glede na stopnjo soodgovornosti za nastalo škodo. S tem vprašanjem pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in smiselno predlagala njeno zavrnitev. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni pravilno in popolno ugotovilo za odločitev v zadevi bistvenega dejanskega stanja. Navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala, da je račune zdravljenja zavarovanca tožeče stranke V.Č. plačala, je nova navedba, za katero tožena stranka ni pojasnila, zakaj je ni podala že do konca glavne obravnave. Že iz tega razloga te navedbe pritožbeno sodišče glede na določilo 1. odst. 337. člena ZPP ni moglo upoštevati. Pač pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo v pritožbi tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje raziskati, kakšen je delež krivde pri nastali škodi na strani zavarovanca tožene stranke. Po 86. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS št. 9/92 in 13/93 - ZZVZZ) ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali zaradi velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke V.Č. v prometni nesreči, v kateri je nastala iztoževana škoda, ravnal z veliko malomarnostjo. Vendar pa je očitno, da je sopovzročil prometno nesrečo tudi drugi voznik M.C., ki je prav tako zapeljal v levo na nasprotni vozni pas preko dvojne neprekinjene ločilne črte. Pri tem tudi po mnenju pritožbenega sodišča določila 86. člena ZZVZZ ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi vsakdo, ki je povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe namenoma ali zaradi velike malomarnosti, odgovarjal Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije solidarno. Za tak primeru določilo 4. odst. 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni uporabno. Že samo dejstvo, da zakon omejuje regresno pravico zavoda na kvalificirane oblike krivde, to je na namen in veliko malomarnost, in da za tako odgovornost ni dovolj majhna malomarnost, še manj pa objektivna odgovornost, pomeni, da določila o solidarni odgovornosti voznikov motornih vozil v takih primerih ni mogoče uporabiti. Potrebno je torej ugotavljati, ali obstoji pri povzročitelju kvalificirana krivda (namen ali velika malomarnost), kar pa tudi pomeni, da je potrebno ugotoviti, v kolikšni meri je posamezni povzročitelj s kvalificirano obliko krivde škodo povzročil. To pa izključuje solidarno odgovornost in zahteva, da se razišče dejansko stanje tudi glede tega, koliko je posamezni povzročitelj škode s kvalificirano krivdo nastalo škodo povzročil. Ker v tej smeri sodišče prve stopnje zaradi napačnega pravnega stališča dejanskega stanja ni raziskovalo, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je nastalo škodo povzročil tudi M.C. s kvalificirano obliko krivde in kolikšen delež nastale škode v tem primeru odpade na zavarovanca tožene stranke, koliko pa na C. ter nato o tožbenem zahtevku ponovno odloči. Iztrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.