VSL sodba I Kp 480/2000

Pritožbi zagovornice obtoženega F.M. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencu ne izreče varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov po členu 66 KZ; v preostalem se pritožba obtoženčeve zagovornice in obtoženčeva pritožba v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega F.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po členu 127/I KZ v zvezi s členom 16/II KZ in 22 KZ ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po členu 314/I KZ v zvezi s členom 16/II KZ, mu za kaznivo dejanje poskusa umora določilo kazen šest let zapora in za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti eno leto in štiri mesece zapora ter obtožencu izreklo enotno kazen sedem let zapora. V to kazen je vštelo čas pripora od 13.9.1999 od 18.38 ure dalje. Obtožencu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za dobo sedmih let. Po členu 66 KZ je obtožencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov, ki se bo izvrševal v zavodu za prestajanje kazni. Plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov in nagrade postavljenega zagovornika ga je oprostilo; oškodovanca F.P. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Proti sodbi sta se pritožila obtoženec in njegova zagovornica. Obtoženec se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazni in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremembo sodbe tako, da se ga kaznivega dejanja umora oprosti, za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti pa izreče znatno nižja kazen. Zagovornica se je pritožila prav tako zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov dopolnjen postopek, podrejeno pa se je pritožila tudi zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagala spremembo sodbe tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža ter se mu ne izreče varnostni ukrep. Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem po členu 377/II ZKP, in na seji senata predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbena seja je bila opravljena v navzočnosti višjega državnega tožilca in obtoženčeve zagovornice, ki je v pritožbi predlagala, da se jo o seji obvesti. Delno je utemeljena pritožba zagovornice. Sodišče druge stopnje po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenih navedb v celoti prepriča ocena izvedenih dokazov in sprejema kot pravilne dokazne zaključke izpodbijane sodbe o poteku dogodka, kot izhaja iz izpovedb prič F.P., M.K. in M.P.. Fotografije kraja (pasaža in parkirišče pred V.2) ter skica ne vnašajo dvoma v izpovedbe teh prič, predvsem v dokaj natančno izpovedbo priče M.K. o mestu, kjer je najprej opazil sodelavca - to je F.P. in neznanega moškega (to je obtoženca), kot tudi o gibanju in dogajanju vse do strela. Njegova zaznava vrste pištole in kalibra ter repetiranje, ko je obtoženec zasledoval bežečega F.P. in meril vanj, pa pištola ni "vžgala", ima potrditev tudi v najdenih dveh celih nabojih. Pritožnica sicer v pritožbi oporeka verodostojnost tej priči in opozarja na mesto najdbe tulca (ob smetnjaku), kar se po njenem mnenju ne ujema z izpovedbo te priče o lovljenju in sledenju in s tem nakazuje kot bolj logičen in sprejemljiv zagovor obtoženca. Nedvomno sta bila na kraju dogodka najdena dva naboja in tudi tulec. Pritožnica pravilno povzema, da naj bi bil tulec, kot izhaja iz skice (l.št. 79), najden v pasaži. Tem podatkom, ki izhajajo tudi iz zapisnika policije o ogledu kraja in fotografijam, pa ni moč v celoti slediti glede na to, da je priča M.K. oba naboja in tulec pobral in jih spravil, šele kasneje pa pokazal policistom in jim pokazal mesto najdbe. Čisto natančno mesto izpada obeh nabojev in predvsem tulca tako le ni bilo ugotovljeno in zato tudi ogled in rekonstrukcija dogodka kot to predlaga pritožnica ne bi dala natančnejšega odgovora o mestu, kjer je stal obtoženi F.M., ko je streljal. Glede gibanja obtoženca in oškodovanca pred strelom pa sta izpovedbi F.P. in M.K. toliko skladni, da ni prav nikakršnega dvoma v verodostojnost njunih izpoved. Zato ponovljeni dokazni predlogi obeh pritožnikov po izvedbi ogleda in rekonstrukcije ne morejo biti uspešni in je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je izvedbo teh dokazov zavrnilo kot nepotrebno. Tudi izostanek sledov strelca je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje z zaslišanjem dr. F.D. v zadostni meri pojasnjen, prav tako tudi stanje najdene pištole, s katero je nedvomno streljal obtoženec, pa tudi mesto, od koder je obtoženec pištolo potegnil (izza nogavice), je bilo tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovljeno. Ker strokovni pregled vzorcev obeh rok (parafinska rokavica) ni potrdil sledov streljanja na njegovih rokah, je na glavni obravnavi obtoženec zanikal, da bi streljal. Tak njegov zagovor je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo tudi na podlagi izpovedbe dr. F.Do., ki je na glavni obravnavi (l.št. 271) pojasnil, v katerih primerih sledov strelca ni najti tudi pri osebi, ki je streljala, dejstva, da je bila pri sledenju obtoženca najdena pištola (CZ kal. 7,62 mm z nabojem v cevi in nabojnikom z dvema nabojema), za katero je obtoženec povedal, da jo je imel v posesti in glede na to, da je bil na kraju dejanja najden tulec, ki je bil izstreljen iz te pištole, prav tako pa sta bila najdena dva naboja istega kalibra. Tudi sodišče druge stopnje v celoti sprejema obširne razloge izpodbijane sodbe, glede možnosti izpada nabojev med repetiranjem in izključeno možnostjo, da bi naboji izpadli ob padcu pištole na tla. Obtoženčeve pritožbene navedbe, da naj bi konflikt sprožil F.P., ki naj bi ga tudi fizično napadel, pa v izvedenih dokazih nimajo nobene opore, temveč je celotno ravnanje obtoženca odraz njegovih osebnostnih lastnosti in nagnjenj k agresivnemu ravnanju, kot izhajajo iz ugotovitev in mnenje izvedenca psihiatra dr. G.M.. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da je obtoženec meril v oškodovanca, ko je streljal. Obtoženec je namreč s pištolo v roki sledil oškodovancu, ki se mu je umikal proti parkiranim vozilom, pištolo repetiral in jo držal usmerjeno proti njemu ter ustrelil, ko se je oškodovanec F.P. umaknil pred njim za avto, v katerem je sedel M.K.. M.K.je videl obtoženca, obrnjenega proti avtu, ko je ustrelil. Izpovedba M.P., da je streljal proti njenemu možu in da mu je ob strelu dvignilo roko, pa le potrjuje navedene zaključke, da je bil strel usmerjen nekoliko nad avto, za katerim se je skrival F.P. in nikakor ne v zrak, kot je to skušal prikazati obtoženec. Izostanek najdbe krogle na fasadi hiše za parkiranim avtom, v katerem je sedel M.K., teh ugotovitev ne omaja. Ni namreč izključeno, da se je krogla od fasade odbila in da jo zato ob ogledu policisti niso našli. Kot rečeno, pa gibanje obtoženca za oškodovancem zaradi njegove pripombe o obtoženčevem opravljenju male potrebe pri stanovanjskem bloku s pištolo v roki, repetiranje pištole in položaj obtoženca pri strelu (okoli šest metrov pred avtom) v smeri proti oškodovancu daje dovolj zanesljiv zaključek, da je obtoženec poskusil vzeti življenje F.P., ko je streljal nanj. Istočasno pa je s strelom tudi povzročil konkretno nevarnost za M.K., ki je sedel v tem avtomobilu, kar je v izpodbijani sodbi (razlogi na strani 14) ugotovljeno in ustrezno obrazloženo. Obtoženec pa nima prav, ko v pritožbi navaja, da z enim ravnanjem ni moč storiti dveh kaznivih dejanj. Gre za tako imenovan idealen stek kaznivih dejanj, ko storilec z enim ravnanjem uresniči dve prepovedeni posledici. Pritožbi zagovornice in obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona v zvezi s pravno opredelitvijo obtoženčevega ravnanja tako nista utemeljeni. Tudi izrečeni posamični zaporni kazni in enotna kazen zapora v trajanju sedmih let zapora so primerne teži kaznivih dejanj in obtoženčevi stopnji krivde, kot tudi prvilno ugotovljenim in ocenjenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot olajševalni okoliščini tudi, da je kaznivo dejanje umora ostalo pri poskusu ter da je obtoženec obe kaznivi dejanji storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Predsem predkaznovanost obtoženca za kazniva dejanja z elementi nasilja pa ne opravičuje znižanja izrečenih kazni, kot to predlagata oba pritožnika, pri tem pa tudi ne navajata kakšnih novih olajševalnih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo in že upoštevalo. Zato njuni pritožbi zaradi odločbe o kazenski sankciji - kazni nista utemeljeni. Utemeljeno pa pritožnica očita sodišču prve stopnje kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372.člena ZKP, saj je sodišče obtožencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov po členu 66 KZ, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za izrek tega varnostnega ukrepa. Izvedenec psihiater namreč ni ugotovil obtoženčeve odvisnosti od alkohola, kar je po prvem odstavku 66. člena KZ, eden od pogojev za izrek tega varnostnega ukrepa. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu izreklo ta ukrep, je s tem prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice v tem delu ugodilo in glede na ugotovljeno kršitev v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP odločilo, da se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencu varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov ne izreče. Preizkus sodbe po uradni dolžnosti pa tudi ni pokazal kršitev postopka in drugih kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, ter je zato sodišče druge stopnje pritožbo obtoženega Muhoviča v celoti zavrnilo, pritožbi zagovornice pa le delno ugodilo, in zato v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker je pritožbeno sodišče deloma odločilo v obtoženčevo korist, sodišče druge stopnje ni določilo povprečnine.