VSL sklep I Cpg 442/2000

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da plačilo denarne obveznosti tožeče stranke z blagom po posameznih računih v skupnem znesku 839.780,00 SIT nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in da mora tožena stranka v stečajno maso plačati navedeni znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, ali pa jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Po njeni presoji je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da izpodbijano pravno dejanje ni neobičajen način izpolnitve, ker je šlo za redno dejavnost tožeče stranke. Tožena stranka je namreč imela po izstavljenih računih samo zahtevek na plačilo denarnega zneska, ne pa na izročitev blaga in opravo storitev. Prodaja z izročitvijo blaga in opravo storitev, sklenjena zato, da bi s pobotanjem z dolžnikovo prej nastalo terjatvijo le-ta prišel do poplačila, pa je navidezen posel, ki je po 66. čl. ZOR brez pravnega učinka med strankama. Nepravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da bi moralo premoženjsko korist tožene stranke oceniti po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ker je tožena stranka prišla do poplačila svoje terjatve z dejanji, pri katerih se domneva, da je vedela ali morala vedeti za neugodno ekonomsko finančno stanje tožeče stranke, je zaradi nedobrovernosti dolžna poleg zahtevanega denarnega zneska plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva poplačila svojih terjatev. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Prvostopno sodišče je pri presoji utemeljenosti pritožbenega zahtevka izhajalo iz ugotovitve, da so prodaja rib in storitve čiščenja lignjev sodila v okvir redne dejavnosti tožeče stranke, zaradi česar tudi prenehanje njenih terjatev s pobotom nasprotnih terjatev njenih kupcev ni nič neobičajnega, saj tožeča stranka ni trdila, da je pred stečajem prodajo rib in storitve čiščenja lignjev opravljala le za gotovino. Prodajo rib oz. storitve čiščenja lignjev je torej obravnavalo ločeno od pobota kot dve samostojni pravni dejanji. Pri tem je izhajalo iz zmotnega zaključka, da tožeča stranka ni pojasnila, kakšen naj bi bil dogovor med pravdnima strankama glede plačila obveznosti tožeče stranke v naravi in v čem naj bi bila nadomestna izpolnitev nenavadna. Tak očitek tožeči stranki je protispisen. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da sta se pravdni stranki dogovorili za poravnavo že zapadle obveznosti tožeče stranke (kasneje stečajnega dolžnika) do tožene z izročitvijo blaga in opravo storitev in to tistih, ki jih je tožeča stranka zaračunala z v tožbi navedenimi računi. Tožena stranka pa je terjatev po navedenih računih pobotala s svojim nasprotnimi terjatvami. Z opredelitvijo navedenih ravnanj obeh pravdnih strank kot nadomestne izpolnitve, torej kot enotnega posla po prvem odst. 308. čl. ZOR, je tožeča stranka smiselno uveljavljala navideznost prodaje blaga oz. oprave storitev, navedenih v priloženih računih, z namenom poplačila že zapadlih terjatev tožene stranke v smislu 66. čl. ZOR. Obsežneje pa je tožeča stranka pojasnila tudi neobičajnost poplačila terjatev tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 22.2.2000 (list. št. 16-17) z navedbo, da tožena stranka v pravnih poslih, iz katerih izvirajo njene terjatev, ni imela podlage za nadomestno izpolnitev. Da gre za navideznost prodaje blaga (rib) in oprave storitev (čiščenja lignjev) z namenom ustvariti pogoje za pobot prej nastalih terjatev tožene stranke, s tem pa prikriti dejanski posel - nadomestno izpolnitev, pa je tožeča stranka utemeljevala z dejstvom, da je do dogovora o pobotu prišlo še pred zapadlostjo terjatev tožeče stranke, kar naj bi izhajalo iz priloženih kompenzacij in računov. Teh listin prvostopno sodišče ni presojalo, ker je izhajalo iz napačne predpostavke, da tožeča stranka ni niti zatrjevala vseh pravnorelevantnih dejstev za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika po 125. čl. ZPPSL. Pravnemu stališču prvostopnega sodišča, da prodaja rib in storitve čiščenja lignjev, opravljene v okviru redne dejavnosti tožeče stranke ter kasnejše pobotanje terjatev obeh pravdnih strank ni nič neobičajnega in nedovoljenega, bi bilo moč pritrditi le v primeru, če opisani pravni dejanji ne bi po trditvah tožeče stranke prikrivali nekega drugega pravnega posla - zatrjevane nadomestne izpolnitve tožeče stranke, ki pa je ob izpolnjenih (objektivnih in subjektivnih) predpostavkah iz 125. čl. ZPPSL, izpodbojen. Do tožbenih trditev, da dejansko ni šlo za prodajo rib in čiščenje lignjev ter pobot denarnih terjatev do pravdnih strank, pač pa za nadomestno izpolnitev tožeče stranke (izpolnitev denarne obveznosti tožeče stranke z izročitvijo rib in čiščenjem lignjev), ki v poslih, iz katerih izvirajo terjatve tožene stranke, nima podlage, ter v zvezi s tem predloženih dokazov (računov in kompenzacij - priloge A1-A10) se prvostopno sodišče ni opredelilo. Trditvena podlaga spora je ostala neizčrpana, v posledici tega pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi 355. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Napotki prvostopnemu sodišču so razvidni iz zgornje obrazložitve. K povedanemu pritožbeno sodišče le še dodaja, da v zvezi s presojo izpodbojnosti zatrjevane nadomestne izpolnitve in s tem predpostavki 125. čl. ZPPSL ni na mestu presoja pravilnosti postavljenega vrnitvenega zahtevka, kot je to doslej storilo prvostopno sodišče, ko je iz denarnega zahtevka kot posledice ugotovitve, da izpodbijano pravno dejanje nima učinkov do stečajne mase tožeče stranke, sklepalo na neutemeljenost izpodbijanja pravnega dejanja. Kako tožeča stranka opredeli korist tožene stranke, ki naj bi jo slednja vrnila v stečajno maso (člen 130/II ZPPSL), je namreč stvar presoje utemeljenosti takega zahtevka potem, ko je sodišče že presodilo, da je izpodbijano pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. V ponovljenem postopku pa naj prvostopno sodišče tožečo stranko najprej pozove, skladno s 108. čl. ZPP, k popravi tožbe tako, da bo tožbeni zahtevek razumljiv, saj iz njegove prve točke izhaja, da naj bi šlo za poplačilo denarne obveznosti tožene stranke z blagom po v nadaljevanju specificiranih računih.