VSK sklep I Cp 310/2000

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank parc. št. 1539/1 in na njej stoječa hiša, vpisana v vl. št. 724 k.o. Pridvor, in da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo. O stroških postopka pa je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožnik izrecno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pa najprej navaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

Predlagal je, da se v postopek pritegne izvedenec gradbene stroke, ki ovrednotil stanovanjsko hišo ob stanju v času sojenja napram stanju v času razpada življenjske skupnosti pravdnih strank. Gre za odločilno vprašanje za pravilno rešitev zadeve, saj se je vrednost nepremičnine v tem časovnem razdobju bistveno spremenila, ker je tožnik stanovanjsko hišo in njeno okolico dograjeval, finaliziral in uredil.

Vse to je delal z lastnim trudom in denarnimi sredstvi, zato se je povečala vrednost nepremičnine in toženkin prispevni delež v sedanji vrednosti nepremičnine ne more biti več polovičen, torej enak tožnikovemu. Prispevni deleži zakoncev se lahko upoštevajo le, če so časovno povezani z nastajanjem skupnega premožanja, v tem primeru niso bili in sodišče bi to, če bi izvedlo dokaz z izvedencem, zanesljivo ugotovilo. Ne sprejema tudi zaključka, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala šele v oktobru ali novembru 1998. leta, ko se je tožnik izselil iz skupnega stanovanja. Že izvedeni dokazi glede tega pomembnega dejstva niso bili pravilno ocenjeni.

Toženka se je odselila že leta 1984 in od takrat nista več skupaj ustvarjala. Leta 1984 je bila vložena tožba za razvezo zakonske zveze, nato pa ponovno leta 1986 oziroma 1987. Med strankama so bile hude razprtije, zato ni logično, da bi toženka v tem obdobju vlagala sredstva v izgradnjo stanovanjske hiše. Ko je odšla leta 1984, je prenehala njena vsakršna skrb za družino, sploh pa denarna vlaganja v izgradnjo hiše. Stranki sta v kasnejšem obdobju živeli skupaj le zato, ker sta bili prisiljeni živeti v istem stanovanju, saj stanovanjska hiša v času do razpada skupnosti še ni bila toliko dograjena, da bi se dalo v njej bivati. Tožnikova vselitev s sinom v nedokončano hišo je bila izsiljena s strani centra za socialno delo.

Sodišče ni obrazložilo, kaj je toženka konkretno prispevala v gradnjo po letu 1984, prav tako ne za čas po letu 1988, tako da se sodba v tem delu niti ne da preizkusiti. Tega niti ni moglo ugotoviti, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil vrednost skupne nepremičnine v posameznih fazah gradnje.

Pri vrednotenju prispevkov bi moralo sodišče izhajati iz odnosa, ki sta ga imeli pravdni stranki do skupne gradnje. Že iz toženkine izpovedi bi lahko ugotovilo, da je bila proti gradnji velike hiše, kar pomeni, da je nelogična njena trditev, da je vlagala enako kot tožnik, ki si je želel takšno hišo in si zato za gradnjo sposojal velike vsote denarja od prijateljev, veliko pri gradnji pa naredil tudi sam. Delež toženke zato pa nikakor ne more biti enak njegovemu.

Zgoj zato, ker je bila toženka dobra in skrbna mati ter žena, ki je skrbela za otroka in moža, ji 50% delež na hiši še ne more pripadati.

Na eni strani tožnikov večji osebni dohodek, njegov zaslužek v času po letu 1984, nesporna večja osebna angažiranost pri gradnji, finaliziranju hiše, ureditvi okolice, na drugi strani pa s strani toženke nobena konkretna angažiranost pri gradnji, dokončanju hiše in ureditvi okolice po letu 1984, sploh pa po letu 1988. Ta dejstva ne morejo utemeljevati sprejetega zaključka o enakih deležih pravdnih strank. Zato tožnik predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Toženka pa izpodbija le odločbo o stroških postopka. V obrazložitvi navaja, da odločitev ni pravilna, saj je v postopku tožnik propadel.

Toženka je ves čas zahtevala le svojo polovico na skupnem premoženju, tožnik je zahteval višji delež, to pomeni, da se je postopek vodil izključno na njegovo zahtevo, zaradi česar je imela tudi sama stroške postopka in bi ji tožnik moral povrniti njene stroške v znesku 255.302,00 SIT.

Pritožbi sta utemeljeni v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbi tožnika: Zaključek izpodbijane sodbe, da sta pravdni stranki živeli skupaj do leta 1988, ko je bila zakonska zveza razvezana, ima vso podlago v dokaznem gradivu, s katerim je sodišče razpolagalo in v celoti prepriča. Dejstvo, da je že v letu 1984 tekel med njima razvezni postopek, ni sporno. Ta postopek pa se je ustavil, ker sta se stranki pobotali, kar izhaja dovolj jasno tudi iz njunih izpovedi, predvsem pa iz razveznega spisa ter iz izpovedi prič. Ko se je toženka vrnila, sta stranki nadaljevali skupno gospodinjstvo. Da se razmere niso povsem uredile in so se nadaljevali nesporazumi je očitno že iz dejstva, da je čez nekaj let prišlo ponovno do razveznega postopka in tokrat tudi do dokončnega razpada skupnosti. Vendar ni prav nobenega dokaza, da bi življenjska skupnost med njima prenehala že pred dokončno razvezo zakonske zveze. Zato v pritožbi tožnik te ugotovitve izpodbijane sodbe neutemeljeno izpodbija.

Sodišče prve stopnje je tudi dovolj popolno ugotovilo prispevne deleže obeh pravdnih strank v času trajanja skupnega življenja, zato tudi v tem delu pritožba tožnika ne prepriča.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je preuranjen zaključek, da sta deleža pravdnih strank na stanovanjski hiši v stanju, v kakršnem je v času sojenja, enaka. Tožnik je že med postopkom predlagal naj se z izvedencem gradbene stroke ugotovi stanje hiše v različnih časovnih obdobjih, to je v letu 1984, letu 1988 in danes. Glede na to, da je do razpada skupnosti prišlo leta 1988, so pomembne trditve o dograjevanju hiše po tem letu. Da se je hiša dogradila in finalizirala prav po tem letu je tožnik dovolj jasno trdil ves čas postopka in med strankama to niti ni bilo sporno. Prav tako ni sporno, da po tem letu toženka pri gradnji ni več sodelovala. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je hišo moral dograditi sam, ker se je na posredovanje Centra za socialno delo preselil s sinom v to hišo zaradi nemožnosti skupnega bivanja v stanovanju. Ob takšnih trditvah pa stališče izpodbijane sodbe, da okoliščine dograditve hiše po razpadu življenjske skupnosti ne opravičujejo višjega solastninskega deleža na skupnem premoženju, ne prepričajo. To materialnopravno stališče bi bilo pravilno, če tožnik ne bi bil pošteni graditelj.

Dograditev solastnega objekta brezdvoma presega okvir rednega upravljanja in za takšen posel je potrebno soglasje vseh solastnikov (4. odst. 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Zato se z dograditvijo, če ni bilo dogovora, ne spremenijo solastninski deleži. V tej zadevi pa tožnik vsaj smiselno zatrjuje, da je imel soglasje za to, da sam dogradi objekt. V nedograjeno hišo se je izselil s sinom zaradi posredovanja centra za socialno delo, ker je toženka ob razpadu skupnosti zahtevala zase stanovanje, v katerem je družina prebivala, življenje v istem stanovanju pa ni bilo več mogoče. Vse to se da razbrati tudi iz podatkov razveznega spisa (pripravljalna vloga na l. štev. 59 spisa). Če je tožnik hišo dogradil s soglasjem toženke, pri tem pa gre še za tolikšna vlaganja, ki opravičujejo stvarnopravni zahtevek, njegovih trditev o večjem solastninskem deležu ne bi bilo mogoče zavrniti. Dejansko stanje glede teh pomembnih dejanskih okoliščin pa v dosedanjem postopku ni bilo pojasnjeno zaradi zavzetega stališča, da dograditev nikakor ne more vplivati na višino solastninskih deležev. Zato je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje. V ponovnem postopku pa bo sodišče moralo dokazni postopek dopolniti še v zgoraj navedeni smeri. Za pravilno presojo zadeve bodo torej pomembne ugotovitve o vsebini dogovora ob tožnikovi odselitvi v nedograjeno hišo in ugotovitve o obsegu in vrednosti del, ki jih je tožnik opravil sam ob vsaj tihem sogasju toženke na tej hiši. Če sporazum o tožnikovem dokončanju hiše ni vseboval tudi sporazuma o tem, da se zaradi teh del poveča tožnikov solastninski delež, potem je lahko njegov stvarnopravni zahtevek utemeljen le, če so bo dokazalo, da gre pri gradnji po letu 1988 za tako obsežno investicijo, da mu že po splošnih določbah ZTLR o gradnji na tujem daje podlago za povečanje solastninskega deleža.

K pritožbi toženke: Pritožbeno sodišče je odločbo o stroških postopka moralo razveljaviti že zato, ker je razveljavilo odločbo o glavni stvari, saj je odločba o stroških akcesorna. V nadaljnjem postopku naj zato sodišče prve stopnje navedbe toženke v pritožbi upošteva kot njene nadaljnje navedbe v postopku.