VSL sklep I Cpg 575/99

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst.

498čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj ji tožena stranka plača znesek 795.367,00 SIT. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da so zato, ker zatrjevano plačilo nima podlage v konkretnem poslu, podane vse predpostavke neupravičene pridobitve.

Zoper sodbo se iz "vseh" pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru temelj tožbenega zahtevka ni niti gestija, niti kondikcija. Za poslovodstvo brez naročila je značilno, da gestor opravlja tuj posel. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni vodila posla za tožečo stranko, ampak je sodelovala v poslu, ki je bil tudi njen. Prav tako ne gre za kondikcijo. Tožeča stranka toženi ni plačala vtoževanega zneska zaradi izpolnitve neke svoje ali tuje obveznosti (lahko tudi neobstoječe). Po presoji pritožbenega sodišča bi zatrjevani premik premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke v njunem razmerju lahko bil podlaga verzijskemu zahtevku. Zanj je značilno, da nobena od strank, pri premiku premoženja ni sodelovala s svojo voljo. In do spornega plačila z računa tožeče stranke v korist tožene stranke je po podatkih spisa prišlo zaradi ravnanja tretjih - zaradi kaznivega dejanja znanih storilcev, sicer obdolžencev v kazenskem postopku.

Da bi bil verzijski zahtevek utemeljen, mora pri toženi stranki obstajati korist, do katere je prišlo zaradi zatrjevanega prikrajšanja. Na to okoliščino pravilno opozarja pritožnica. Ni pomembno le, da med pravdnima strankama ni bilo poslovnega razmerja, kot je to presodilo prvostopenjsko sodišče, saj do zatrjevanega premika premoženja ni prišlo zaradi izpolnjevanja tega, sicer neobstoječega razmerja.

Konkretni primer je po podatkih spisa poseben v tem, da je več subjektov, med katerimi je prehajala korist, ki je bila odvzeta tožeči stranki. Od analize njihovega medsebojnega razmerja je odvisna opredelitev okoriščene osebe. Subjekti so povezani z verigo izpolnitvenih ravnanj v okviru enega, sicer neobstoječega posla, ki si sledijo v časovnem zaporedju. Ravnanje, iz katerega izvira prikrajšanje tožeče stranke, je v okviru omenjenega neobstoječega posla na prvi pogled enotno, saj so obdolženci s svojim dejanjem najprej prenesli korist od tožeče stranke na toženo, nato pa zaradi dokončanja neresničnega posla od nje nase. Korist bi tako v okviru enega, sicer neresničnega pravnega posla najprej prešla na toženo stranko, nato pa od nje neposredno na obdolžence. Okoriščeni bi bili torej obdolženci, ne pa tožena stranka.

Toda tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje očitala toženi stranki (med drugim), češ da so obdolženci skladiščniku tožene stranke dali (očitno ob prevzemu blaga) steklenici viskija (pripr.

vloga tožeče stranke z dne 20.4.1998, l.št. 23). Takšne trditve pa govorijo v prid kvalifikaciji, da gre za verzijski zahtevek z odškodninskimi elementi.

Pri opravljanju trgovinske dejavnosti ni običajno, da bi kupec prodajalcu dal del kupljenega blaga ob izročitvi le-tega. Zato ni izključeno, da skladiščnik, seveda ob predpostavki, da so spredaj povzete trditve tožeče stranke resnične, ob predaji kartonov viskija ni bil v dobri veri, da jih izroča kupcu, tj. tožeči stranki. Ker pa tožena stranka odgovarja za ravnanje svojih delavcev kot za svoja lastna (1. odst. 170. čl. ZOR), posledice morebitne slabe vere njenega skladiščnika učinkujejo tudi zanjo.

Okoriščenec je odgovoren prikrajšancu za varovanje pridobljene koristi od trenutka, ko izve, da do nje nima pravice. Odtlej velja za nepoštenega posestnika oz. nepoštenega pridobitelja. Če bi se zato izkazalo, da je korist, ki jo je tožena stranka prejela od tožeče stranke, prešla na obdolžence, kljub temu da bi delavec tožene stranke moral in mogel zaznati, da obdolženci niso delavci tožeče stranke, od katere je prejela plačilo in zaradi česar je sprejela obveznost izročiti viski, se tožena stranka v tem gospodarskem sporu ne bi mogla uspešno sklicevati, da ni okoriščena. Okoriščena namreč ne bi bila več zaradi lastnega ravnanja oz. opustitve, ki bi imela v spredaj opisanem poteku dogodkov pomen okoliščine, ki razločuje enotno ravnanje obdolžencev. Tožena stranka bi bila v takšnem primeru odškodninsko odgovorna tožeči stranki, ker koristi zaradi lastnega protipravnega ravnanja oz. opustitve nima več (1. odst. 154. čl.

ZOR).

Iz doslej razloženega sledi, da je podan razveljavitveni razlog iz 3. odst. 370. čl. ZPP/77, saj v izpodbijani sodbi ni odgovora na vprašanje, ali so resnične trditve tožeče stranke, da so obdolženci skladiščniku tožene stranke dali (očitno ob prevzemu blaga) steklenici viskija. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Napotki za novo sojenje so razvidni že iz dosedanje obrazložitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP/77.