VSL sodba I Cpg 219/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Prvostopno sodišče je z uvodoma citirano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr št. ... z dne ... v 1. točki za glavnico 4.575.019,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1998 dalje do plačila in v 3. točki za 107.665,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1998 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede pravilnosti obračuna obresti, saj tožeča stranka ni predložila računov in plačil.

Izpodbija tudi verodostojnost dobavnic, na katerih temelji prvostopno sodišče zaključek o toženčevem prejemu blaga, ker so na njih le neki podpisi, ni pa žiga tožene stranke. Če tožeča stranka ni mogla dokazati prejema blaga z dobavnicami, bi to lahko storila s predlaganjem prič. Sicer pa tudi dopis tožene stranke tožeči ne pomeni, da je vtoževani dolg priznala. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je opredeljeno upirala tožbenemu zahtevku šele na naroku za glavno obravnavo dne 3.11.1998 (list. št. 10), s trditvijo, da blaga po vtoževanih računih ni prejela. Glede vtoževanih obračunov obresti pa je navedla, da jih bo preverila in se o njih izjasnila naknadno. Glede na njene trditve o neprejemu blaga je tožeča stranka predložila vtoževane račune s pripadajočimi dobavnicami ter obračune zamudnih obresti. Tožena stranka vse do konca prvostopnega postopka ni oporekala verodostojnosti predloženih dobavnic, zato prvostopno sodišče ni imelo razloga za dvom o prejemu blaga, ki ga navedene dobavnice izkazujejo, ne glede na to, da dobavnice sicer niso opremljene z žigom tožene stranke. Da dobavnic ni podpisala nobena od za prejem blaga pooblaščenih oseb tožene stranke, pa slednja ni trdila.

Iz vtoževanih obračunov obresti (v prilogah A21 - A24) so razvidni vsi potrebni podatki o številki in zneskih ter zapadlosti računov, datumih plačil in obrestni meri tako, da je bilo navedene obračune mogoče preizkusiti. Tožena stranka se do njih ni opredelila, čeprav je to napovedala na naroku za glavno obravnavo dne 3.11.1998. Glede na to prvostopno sodišče tudi ni imelo razloga za dvom v pravilnost obračunanih obresti, tožeči stranki pa tudi ni bilo potrebno z računi in datumi njihovih plačil dokazovati pravilnost obračunanih obresti, kot to zmotno meni pritožnik. Predmet dokazovanja so v pravdnem postopku skladno s 1. in 2. odst. 7. člena ZPP namreč le sporna dejstva.

Glede na trditveno podlago spora in po tožeči stranki predložene, pa neizpodbijane dokaze (račune s pripadajočimi dobavnicami ter obračune obresti), ki v zadostni meri dokazujejo obstoj vtoževane terjatve, se presoja dopisa tožene stranke tožeči z dne 8.12.1997 (priloga A25) izkaže kot nebistvena, pritožbena navedba o zmotni presoji te listine po prvostopnem sodišču kot priznanju dolga, pa kot povsem irelevantna.

Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.

Določla ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst.

498člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).